1del
|
1. DEL ZBORNIKA
Človek je bitje govorice in pisave. Obe entiteti ga bistveno opredeljujeta. Seveda je tu pomembna še zveza med mislijo in jezikom. Odvisnost enega od drugega je več kot očitna. Celo tisti, za katerega rečemo, da nič ne misli, ko govori, seveda misli, samo da, manj intenzivno. Za literata pa je pomembno predvsem to, da ko misli, tisto tudi dobro zapiše. Če sta mišljenje in bit isto, potem je mišljenje vselej mišljenje biti. In bistvo biti pisatelja ali pesnika je beseda, ki mora v literarnem delu g ovoriti estetsko. Gledano skozi to prizmo je pomembna tudi estetska percepcija bralca. Tu je iskati sled, ki mora zapolniti smisel knjižnega dela. Estetsko in tudi etično vrzel vedno zapolni pisatelj, če je seveda dober, če zna pravilno oblikovati literarno delo. Ker je vsak literarni ustvarjalec bitje intencionalnosti, je njegova osnovna namera napisati dobro knjigo. Ustvarjalno mora torej biti naravnan v to smer. To je z mislijo, z mišljenim in s povezavo obojega. Brentano pravi tistemu, kar je mišljeno, intencionalni objekt. Literatova misel je tako naravnana na mišljeno, to pa je vse tisto, o čemer naj bi pisal.
O čem piše literat? O vsem, od pošvedranega čevlja, do najbolj oddaljene zvezde na nebu. Ker o tem zgolj piše, moremo govoriti o tem, da skozi pisavo išče sled do tistega, kar želi opisati. Sled je tako vselej že prisotna. Stvar sama je tako rekoč nedosegljiva, saj se vselej izmika, preostanejo pa le sledi. Če so te dobre, potem bralec iz njih razpozna pisateljevo namero in željo. Potem zapolni svoj manko, to je tisto praznino, zaradi česar sploh bere.
Spoznavanje sveta je zagonetna stvar. Človek to počne pravzaprav odkar biva. Pri tem ga bistveno opredeljujejo znanost, religija, filozofija in umetnost. Znotraj tega moremo govoriti o človeški predstavi načina življenja. Literatura se seveda giblje znotraj umetnosti. Tu se kaže refleksija literarne umetnine. To je eden od delov, v katerem se človek predstavlja samemu sebi. Tu se sproščajo neizmerne fantazije, ki pa jih mora vendarle obvladovati tudi prava mera oblikovnosti. Tvorbe produktivne fantazije so kipi, slike, pesmi itd. Drevo z zelenimi vejami v naravi je nekaj drugega kot v pesniški domišljiji. Tu se prepletata zunanji objektivni in notranji subjektivni človeški svet. Človek je bitje, ki lahko govori, razmišlja in piše o stvareh, ki jih nima pred očmi. Filozof Tine Hribar piše v knjigi Fenomenologija I o pisateljih, ki pišejo tudi o stvareh, o katerih neposredno ne vedo nič: si jih niso še nikoli predočili in jih uzrli. To potem preprosto razloži z ljubeznijo. Piše, da imamo to besedo pogosto na ustih, tudi tedaj, ko govorimo na primer o filozofiji kot ljubezni do vedenja. Vsakdo lahko govori o ljubezni. Obenem pa zelo dobro vemo, da o tem, kaj je ljubezen, ne vemo veliko. Vsaj do tedaj, dokler je ne doživimo. Šele doživljena ljubezen je zares ljubezen. Slovenska literatura je polna hrepenenja po ljubezni, toda hrepenenje pač še ni ljubezen sama. Seveda je to za samo literarno delo kot tako dobro, kajti, če bi bila ljubezen že prisotna, potem to ne bi bilo več literarno delo, temveč ljubezen sama. Pisatelj pač teži za tem, da bi jo dosegel in o tem tudi piše. Nekdo bolje drugi slabše.
Da bi lahko predstavili nekaj naslednjih strani, moramo preiti iz mišljenjskega sveta v svet življenja literata, v miljeju, kjer deluje Celjsko literarno društvo. Za Celjane so na literarnem področju značilni podobni mejniki kot za večino Slovencev in večino literarnih del. Vsekakor je zagotovo eden pomembnejših ustanovitev čitalnice leta 1862. Od takrat do danes je delovanje na literarnem področju potekalo kontinuirano, z večjimi ali manjšimi zast oji. Morda je bil najbolj žalosten trenutek sredi 80-ih let ukinitev literarne revije Obrazi. Tovrstni ustvarjalci seveda, ne glede na to dejstvo, še vedno ustvarjajo, je pa res, da so vrsto let delovali brez svojega društva. Prav to je bilo na novo ustanovljeno v letu 2001.
Člani Celjskega literarnega društva smo v programu zapisali, da želimo z delovanjem prispevati k vzpodbujanju dela posameznika kot tudi skupnega literarnega ustvarjanja lirike, proze, esejistike, humanističnih razprav ipd.
Na rednih mesečnih sestankih se predstavljamo s svojimi deli, o njihovi ustvarjalnosti pa se potem polemično tudi pogovarjamo. Med temeljne značilnosti dela sodijo organizacija literarnih programov, srečanja z drugimi tovrstnimi društvi, pripravljanje literarnih programov v okviru različnih mestnih prireditev, udeležba na raznih literarnih delavnicah, priprava literarnih delavnic, sodelovanje na knjižnih sejmih, sodelovanje na raznih literarnih razpisih, organizacija strokovne pomoči članom, priprava srečanj z znanimi slovenskimi literati in kulturnimi ustvarjalci nasploh. Do sedaj smo gostili Toneta Pavčka in Manco Košir, v sodelovanju z Osrednjo knjižnico pa tudi Bino Štampe Žmavc, Kajetana Koviča in Andreja Blatnika. Pogovore sta večinoma vodila Marijan Pušavec ali Zoran Pevec, vendar so vedno zelo dejavni tako rekoč vsi člani društva. Društvo smo predstavili v Vodnikovi domačiji v Ljubljani, posamezni člani pa so predstavljali društvo na različnih prireditvah v Domžalah, v Plesnem forumu v Celju, na dnevih poezije v KUD France Prešeren v Ljubljani, na radiu Štajerski val ipd. Kar nekaj članov je v tem času izdalo svoje knjige ali pa so posamezna gledališča celo igrala njihove igre. Izdajamo literarno glasilo Vsesledje ter imamo svojo spletno stran, ki jo ureja tajnik društva Karl Petrič.
Ena od bistvenih prioritet v prihodnosti je priprava literarne revije.
Kljub temu da v Celju že kar nekaj časa ni bilo literarnega društva, pa sedanje, komaj ustanovljeno, že deluje tako kot se za tretje največje mesto v Sloveniji spodobi. V društvo so včlanjeni tako mlajši kot tudi starejši člani, nekaj pa jih je tudi že kar znanih v širšem slovenskem prostoru.
Društvo bo vsekakor delovalo v želji, da njeni člani dosežejo čim boljšo kakovostno literarno raven. Če obstaja teorija o možnosti postati dober bralec, si upamo nadejati, da obstaja tudi teorija o tem, kako postati dober pisec. Upajmo, da se kakšen takšen porodi tudi iz Celjskega literarnega društva.
V zborniku, ki je pred vami, je predstavljena večinoma poezija; žal samo ta, predvsem zaradi omejenosti prostora, ki je posledica obsega finančnih sredstev. Kljub temu smo poskušali v tej drobni knjižici zajeti tisto, kar v tem trenutku knjižnega premoremo. To pa seveda ne pomeni, da svojega dela ne bomo poizkušali izboljšat i tako kvalitativno kot tudi kvantitativno.
Iz previdnosti v tem trenutku seveda ne moremo govoriti o vrhunskih literarnih stvaritvah, moremo pa razmišljati o poti k dobri literaturi. In tudi na tistih mestih, kjer so tukaj predstavljeni književni utrinki zastavljeni nekoliko manj ambiciozno, in kjer je opaziti bolj slovstveno folkloristiko kot zaresne literarne poizkuse, je moč govoriti o sicer preprosti pa vendar zares doživeti življenjski naravnanosti, zapisani na literarni način, ki je vendarle vred en bralčeve pozornosti.
Kot bi dejal Fernando Pessoa – svoje stanovanje smo opremili z določenim, čeprav morda ponekod le približnim razkošjem. Sedaj vas lahko povabimo na obisk in želimo si, da bi se v njem počutili čim bolj prijetno.
Predsednik Celjskega literarnega društva MATEJA AJDNIK KOROŠEC
Mateja Ajdnik Korošec je bila rojena leta 1969 v Slovenj Gradcu; med 1971-1981 je živela v Nemčiji, diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, smer nemščina in francoščina, izdal a dve pesniški zbirki: 1993 “Zate bi pesem postala” in 1996 “Pęle-męle” (Križem kražem), obe v samozaložbi. Dolga leta je amaterska gledališka igralka v KUD Zarja Trnovlje. Poučuje in prevaja.
Oblaki, povejte, kam vodi vas pot. Vzemite s seboj me, s seboj. Oblecite v nežno belino me vso. Nesite s seboj me, s seboj.
Mi krila razprite in dvignite me. Naj plovem še jaz kakor vi. In strah mi vzemite, mi dajte moči. Naj plovem še jaz kakor vi.
V vaše se belo zdaj morje podam. Ne čutim, da sem kdaj bila tam spodaj in da sem imela telo, ki zemlja ga čuva zvesto.
Oblaki, povejte kam vodi vas pot. Naj plovem še jaz kakor vi. V vaše se morje zdaj belo podam. Nesite s seboj me, s seboj.
V sobi trije bogovi: teve, računalnik, stolp. stolp molimo zjutraj, računalnik opoldne, teve zvečer. Aleluja, aleluja! Ck. Zmanjkalo je elektrike. Zjutraj. Ck. Zmanjkalo je elektrike. Opoldne. Ck. Zmanjkalo je elektrike. Zvečer. Ck. Zmanjkalo je štofa za pogovor. Bogovi vzvišeno čepijo na
svojih piedestalih. Obseva jih svetniški sij. Aleluja, aleluja!
Za šankom visijo le mački ta glavni in mešajo zrak. Grebenčki na hrbtu lahno valovijo, ko vidijo mačko, pa padejo vznak.
Ta levi ma mobi, ta desni cigaro, med njima en džek, ki glavni je dealer za mačje rajone. Sam vleče le travo, prodaja pa crack.
Za šank zdaj primaje mačak se debeli, sto kil je težak. Ob sebi ima bejbo s postavo ko bambi. Ta lev jo zagleda, postane mehak.
Ta desni z užitkom cigaro vd ihuje,fulkul je le džek. Očitno je dober prijatelj družine. Pogleda ta starga in stisne mu crack.
Se bejba nasmehne z nasmehom ko puter. Zdaj vse je okej. Na petah morilskih labod se obrne s crackom v torbi in life gre naprej.
Anjuša Sartrova Belehar je rojena 18.8.1986 v Celju – pravi, da jo to mesto omejuje. Trenutno je v 1. letniku 1. Gimnazije v Celju (klasično-umetniški oddelek) ter v 2. letniku trobente v GŠ Celje, kjer je končala tudi osnovno stopnjo klavirja. Zanima jo študij rusistike in filozofije. Skoraj več kot šola ji pomenijo umetnost, filozofija in Rusija.
Filozofija je pomemben del njenega življenja, saj je vpletena v njeno delo, še posebno v prozo, ki je sestavljena po vzorcu nihilističnega solipsizma.
Po končanem šolanju želi spoznati Rusijo, na to se pripravlja z učenjem ruščine, s poglabljanjem v rusko zgodovino in konverzacijo z ruskimi prijatelji.
Zaenkrat piše dolgo prozo, poezijo v prozi in nekaj malega dramatike, vendar niti od dramatike niti od poezije v prozi nič kaj velikega ne pričakuje. Kasneje se bo verjetno posvetila samo prozi … Njen največji ideal (greh, kot pravi sama) je zagotovo Jean-Paul Sartre, ki ji je duhovni ideal in muza.
Prvi vpliv na njeno poezijo v prozi je imel Federico García Lorca, zdaj pa ji je poleg njega všeč tudi Aleš Debeljak.
Do sedaj je prejela dve nagradi na Roševih dnevih (oboje za prozo), več kot nagrade pa ji pomeni druženje z umetniki iz različnih področij…
V prihodnosti se vidi v vlogi svobodnega človeka, materi jsko in duševno razpeta med domovino in Rusijo, realnostjo in abstraktnostjo, menoj in Menoj…
OPRI SE NA "ZUNAJ", ČE V TEBI ZRASTE KAKTUS
solza, najbolj izrabljena potuha, je zaspala v smislu. v trenutku je postala topilo za mehurjaste tvorbe vulkana nekih skromno veličastnih odurnin. luknjo lahko naredi solza v komi, skozi zelen list na novo zasajene rože brez cvetov. dve solzi prebodeta šipo. namesto ostrega padca v brezno betona se spet, hinavsko, pojavita na moji strani – se scvreta na grelcu, ta pa ne preživi –usahne, se posuši v lastnem toku energije. ena solza, ki še vedno tava, brezzavedno, po smislu, je razbarvala barvo tvojih spodnjic. in se končno razletela kot vroča mast na železnem tvoru, polnjenim s stekleno volno. pritekla je do nje, brezsmiselno, in jo napojila s komo. volna je vdala svojo trdnost eni, stekleni, kaplji, solze in se napihnila, razpihnila, nadpihnila, odpihnila, zvečala, navečala, odvečala, povečala. še se veča. solza v njej zbira svojo bitnost. vabi jo domov s predvolilno kampanjo. s plakati. jaz ostanem izolirana. krivim solzo, ki sem jo položila v komo, za razpok mehurja one ženske. s steklenim sposojenim glasom pokličem kapljo iz smisla nazaj, da zaceli bolečo rano in se podložno pripravi na novo stvarjenje v dimen ziji 4. razsežnosti(mene iz niča), smisla.
(Moskvi, 'Moskvičem in Moskvičkam' )
zdaj telo obstaja. siva skulptura tava po njem, pobira prazne steklenke in jih polni s solzavimi hrupi za rezervo. nešteto rok ima, da jih prenaša od smetišča do svetišča. v trenutku svetlobne hitrosti bi lahko bila že tam.
jaz, mislim. tam, kjer je moj oltar, moja kri, kot nepovrnljiva, in moje telo,
kot neobstoječe,
so za vas ostanki pradavne sekire, ki je rezala.
čutim vas, kako se pogovarjate med sabo in slišite samo oceanske modrine, to nisem jaz. ta izbljuvan svet, nastal iz mene, se potuhnil zaradi mene,
je zasovražen. če črka nikoli ne preide v blaženost tople tiskarske barve,
me ne gane. iz raja dobivam pošto.
sesaš prah dol z mene, kože pa ne moreš prestrašiti. zasmrajuješ moje rjuhe s cigaretnim dimom,
oči pa mi ne znaš oslepiti.
razbijaš gradnik med nama s skalo, pa se ustavi tik pred mano.
me zasuješ v podor, z mlačnim kamenjem, jaz pa slišim le prijeten ropot.
saj se trudiš, vendar premalo.
danes boš premikal, spet, svoje prste, zgolj v laži, narejenosti, me boš vzdignil, vrgel v višjost. pa bom še vedno tu. le da blažena.
noben trud, nadzemeljski, zemeljski, podzemeljski, me ne more pahniti v realnost neustvarjenega sveta. ujeta bom, še nekaj časa, v zastoru. čakate me, pa ne morem z odra. ne znam! nočem! samo en korak, premik, ubit predhodnik, ki je že pozabljen, pa sem tam. s teboj, ki si tako edinost edinosti, neobstoječ,
brez izgubljene materije.
Letalo je že na stezi, z vozovnico tečem proti njemu,
To odpelje, zgrabim ga za rep
In skupaj odletimo v atribut laži, Srečno.
REHABILITACIJA OSEBE OSEBNOSTAE
ogljene roke mečejo oglje ven in noter, nazaj in naprej, pozabili smo, v rutinskem ponavljanju. zdi se enako korakom nazaj, brez bolečine, brez občutkov, p, p, p, p, p. kot glasovi brez forme. forma brez oblike. oblika brez materije. iz niča – nič. v nič, zame, za nič. človek se bo spotaknil, v hoji nazaj, ki ga vodi naprej. kje je cilj, vprašajmo gozdne pa lčke,ki so zvončki v pikah iz celuloze, v televiziji, še kje? sredi gozda so, z majhnimi svetilkami, kape, barvne, ki imajo odtenke sivine, obrnjene nazaj, bolečinska samotnost. brez alternative. beli in črni. konji. ki so divji, imajo noge. vendar so brez prave forme, s plastiko ovite. podivjane oči. išče pravilnost oblik, vendar je ne najde. mama bo skuhala mleko in predno ga, že prekipi. ker otroci ne marajo čebulastega krompirja. pa ga žvečijo. vseeno. mama, prestara si. zgubana in brez življenja. dajte nam nekoga drugega. z zlatimi obeski. čista koža, pore se svetijjo. suhost in neomadeževanost. mama, ne maramo te. in nočemo se umivati. nilski konji, kojni, koj, konja. Betonsko parkirišče in ti se spomniš na divjega konja. Pazi, da ga ne pohodiš!
Mad eži neumazanije se pritihotapijo na moje rane.Ko skušam bežati, se pojavijo pred mano. Sem neujemljiva jaz ali oni?
Bela obleka se oni, tam v neki sobi z očetom, še ni zamastila. pa jedla je mastno perutničko! mlada si, saj vem, in pod krilom ti je narisal uho. ko boš sedela na belem usnju, zaprta v zaprtosti, se ti bomo smejali, zasmejali. las se ti bo odlepil od čela, ti padel na oči. mi se ti bomo smejali! in majhnim otrokom, ki sanjajo o beli polti in dvoru, ki jim je neznan, smejali se jim bomo! sm ejali, smejali, v ritmu ruskega valčka,smeh, zasmeh, zasmeh, smeh, zasmeh, zasmeh,… … s, z, z… s, z, z…
nato on zakriči, tako, da ga slišim, čeprav ni bilo glasu. “pazi! molekula!”
oplazi me in jaz mrtva obležim.
Rojena je bila leta 1942 v Šentjanžu nad Dravčami pri Vuzenici.
Živela je v kmečki družini. Končala je gostinsko šolo v Celju, kjer živi že blizu 30 let.
Pesmi je začela pisati malo pred upokojitvijo, vendar jih ni objavljala. Prve so bile objavljene kasneje, leta 1996, v zborniku, ki ga vsako leto izda Likus (Literarni klub upokojencev Slovenije) v Mariboru. V njem sodeluje že sedem let. Leta 1996 pa je pri založbi Drumac v Mariboru izšla njena prva knjiga, pesniška zbirka Misli v vetru.
Jeseni zemljo preoral, tam oče rž je posejal. Je seme drobno kmalu vzklilo, v nežne bilke se razvilo.
Pomladi vsa ozelenela njiva polna je rži, so bilke se kmalu više vzpele in si na vrhu klas nadele.
Pa raste, raste, počasi zori, že tu njiva je zrele rži. Vmes modro cvetje je plavice, se klasje upogne, kliče žanjice.
Ko sonce vroče z neba peče, da slani znoj v usta teče. Pod ukrivljenimi hrbti bilke režejo ostri srpi.
Požeta rž se v snope veže in ostra resa po koži reže. Že je njiva v strn odeta,vsa zrela rž v kope odeta.
Se v kopah je sušila, da lahko se je zmlatila. Zrnje v mlinu so zdrobili, v moko krušno spremenili.
Že testo se zamesilo, več se hlebčkov naredilo. V krušno peč se zakurilo, hlebčke vanjo je vsadilo. In spekla nam je mama kruh, kruh, ki nikoli ni bil suh. Kruh poln truda, trdega dela, žuljavih rok, znojnega čela.
V njem se zrcalila je očetova setev, njegova skrb kakšna bo žetev, mamine ljubeče roke, ko ga je mesila, sta nam otrokom ga podarila.
To je bil kruh, najboljši kruh! To kruh je bil moje mladosti!
Zopet za pusta smo veseli maske razne si nadeli, spake mnoge pokazali, pod njimi marsikaj smo okrcali.
Napake drugih smo našteli, - svojih itak nismo imeli, stvari privlekli smo na dan, kar bi brez mask nas bilo sram.
Tisti, ki mask niso si nadeli, ker že svoje so imeli, saj ti – žal presneto, nosijo jih kar vse leto.
Ko smo pusta pokopali, ves dan smo žalovali. Škoda, da brez njega zdaj ne upamo več reči kaj.
Oblaki prekrili so sonce, mrak legel je preko poljan, srce je v strahu zamrlo, dotaknil se hladen ga je mraz.
Še malo prej vse je sijalo, prekrasen, svetel bil je dan. Zdaj bojazen v srce se skrila, zla slutnja naselila se tam.
“Pojdite proč, vi zli duhovi. Pustite zopet soncu sijat, pustite srcu mojemu srečo,
ne smete v led ga vkovat.”
Rodila se je v drugem letu vojne (1942) v Poljčanah v hiši, ki jo pesnik Kajetan Kovič predstavlja v svojih Zgodnjih zgodbah. Pesmi je pisala že kot otrok. Prvo z naslovom Izdajalec je napisala, ko je bila stara deset let. V najstniških letih jih je pokazala sosedovemu fantu – gimnazijcu Marjanu Tomšiču, ki je zdaj znan slovenski pisatelj, nagrajenec Prešernovega sklada iz leta 1992. Pohvalil je pesem Cesta, ki se ni ohranila. Vsebine se še sp omni.
Kot srednješolka je imela že poln zvezek pesmi. Na nekem literarnem srečanju v Mariboru ga je izročila organizatorju, vendar ji ga ni vrnil. Dvojnika žal ni imela. Odtlej je pisala pesmi le v hudi duševni stiski. Vanje je izlivala bolečino in jo obl ikovala v verze in kitice. Ni jih shranjevala, ker se ji niso zdele dovolj dobre.
Dvaintrideset let je bila mentorica literarnega krožka, trideset let šolskega glasila. Svetovala je mladim, popravljala njihove napake in jim podarjala svoje ideje ter jih spodbujala pri oblikovanju njihovih pesniških zbirk. Za svoje pisanje večinoma ni imela časa.
Enajst let je bila učencem mentorica pri raziskovalnem delu o pisatelju Franu Rošu, nastalo je sedemnajst nalog. Od ideje do realizacije se je trudila, da sta iz šli dve Roševi pesniški zbirki.
Zadnjih deset let je pri MZPM Celje vodila občinsko literarno delavnico za četrtošolce. Tako je nastalo deset zbirk pesmi, ki so jih napisali otroci. V te zbirke je zapisala uvodne besede in jih uredila. Za osmošolce občin Celje, Vojnik in Štore je več kot deset let organizirala literarno delavnico Roševi dnevi. Letos je bila že petnajsta in je bila drugič v državnem obsegu. Zdaj, ko je upokojena, je napisala bibliografijo pesnice Mete Rainer, objavljeno v Savinjskem zborniku 1998. Lani je uredila še njeno zapuščino. Februarja predlani in maja lani je za Univerzo za III. življenjsko obdobje v Celju zbrala seniorske avtorice in avtorje ter jih predstavila občinstvu v celjskem Narodnem domu in Glasbeni šoli. Uredila je brošuri KO SRCE SPREGOVORI in KO SPOMINI OŽIVE.
Svoje literarne in strokovne prispevke je objavljala v periodiki Šolska knjižnica, Prosvetni delavec, Otrok in knjiga, Novi tednik, Mentor, Paralele in Vzajemnost. Od junija lani redno piše za časopis Celjan. Doslej je napisala zanj 156 člankov. Svoje knjige še nima. Upa in ve, da bo (letos ali drugo leto). Pravzaprav nikoli ni imela dovolj časa, da bi pisala, kar je želela. Letos je začela pisati tudi prozo.
Hladno. Mokro. Temno. Dež zveni v mojih ušesih in možganih. Dežne kaplje, velike dežne kaplje glasno udarjajo ob strehe hiš. Dežuje, kot da bi se utrgal oblak ali kot da bi nekdo z vedrom zlival vodo na zemljo. Če ne bi bila pod streho, če bi morala hoditi ali stati zunaj, bi bila v trenutku premočena do kože. “Še dobro, da streha ne pušča!” se veselim udobja in se muzam v varnem zavetju. Naporen dan je za mano. Spanec se mi nasilno priplazi na oči, a vem, da ne smem zaspati, še preden misli obidejo dogodke tistega dne, še preden srečna in zaskrbljena hkrati z ljubeznijo pomislim na svoje najdražje. Sen me premaga in ... . . .Posedam ob bregu reke. Zrem v deroče valove, ki se bohotno nizajo drug za drugim in izginjajo v daljavi, na njihovo mesto pa prihajajo vedno novi in novi. Reka, rečica! Ljuba mi je kot drago bitje. Nagnem se nad njen tok in se zazrem v njene bistre oči. Zaupam ji svojo skrivnost o trpljenju, strahu, gnevu. Hodim, tečem. Tekmujem z njenim tokom. Zmagam! Njeni valovi mi mrmrajo slavospev večno mlade lepote. Nenadoma pa temna senca zagrne melodijo njenega poskočnega koraka. Kaj se je zgodilo? Ničesar ne vidim! Padam. Hočem se rešiti, z vsemi svojimi močmi se poskušam iztrgati neznani sili, a zaman. Pogrezam se. Umazana mokrota me obdaja, me prekriva in me srka in golta vase ... . . . Sirena, ki naznanja bližajočo nevarnost, me vrže iz morečega sna in me sooči s še bolj kruto resničnostjo, ki ji ne morem ubežati. Žarko mi pojasni: “Po radiu so povedali, da je reka narasla tako močno, da lahk o poplavi.”“Ne!” kriknem in v mojem spominu oživi prejšnja uničujoča poplava. Čeprav nisem popolnoma predramljena, vem, da ne smem biti zmedena. Poskušam se osredotočiti, biti čim bolj prisebna, a ne vem, kaj naj najprej napravim. “Koliko še imamo časa, preden nas bo voda zalila?” vprašam moža. “Ne vem, tega nisem slišal,” pravi z zadržanim obupom. Oblečem se.
“Grem gledat, koliko še manjka do roba obrežja,” se v hipu odločim, da bi se na lastne oči prepričala in ocenila, koliko časa še imamo, prede n nas bo voda dosegla.Sredi noči tavam proti reki. Nisem sama. Mnogo jih je, ki jih vodi enaka misel. Hočejo se prepričati, ali jim preti nevarnost poplave, trumoma silijo k reki. Ob enih ponoči jih je tu več kot običajno sredi dneva. Mrko zrejo v vodni tok, ki dere po svoji strugi le dober meter pod robom nabrežja. Voda je temna, kalna, deroča. Čutim jo čisto blizu, njeno, med bregova ujeto, moč toka. Kakšna energija seva od valov! Samo dober korak in zmleli bi me, posrkali v svojo globino. Preteče. Gr ozljivo!Zaskrbljeni radovedneži se izmenjujejo kot stražarji pred vhodom v kakšno vladno palačo. “Ne bo se razlila čez rob!” ugotavljajo nekateri in vzpodbudno vplivajo na ostale prisotne. Sem s kolesom, zato ne gazim podtalnice po Trubarjevi ulici kot moji sotrpini, ki so premočeni do kože. Le tisti, obuti v gumijaste škornje, so ohranili suhe noge. Že sem v naši ulici. Doma poročam o višini vode. Iz spodnjih sob nosim knjige, albume s fotografijami, perilo, slike s sten v gornje prostore. Kot brezumni v paničnem strahu pred vodo hočemo zaščititi, rešiti pred gotovim uničenjem kolikor se da, kolikor zmoremo. Vsa prezebla zlezem v posteljo. Zaprem oči in misli mi preletavajo grozeče naraščajočo reko... Molim, da se ne bi zgodilo, kar se je pred leti. Med molitvijo me utrujeno premami sen. . . .
Hodim ob reki. Kramljam z njo. Posluša me in molče hiti po svoji natančno začrtani poti. Niti za hip se ne ustavi in odpočije po napornih brzicah. Hodim z njo v korak. Sonce se sklanja nad njeno kristalno gladino in ji daje moč. Drevesa ob bregu se ogledujejo v zrcalu njene površine. Lasate vrbe in bahave jelše krasijo njeno obrežje. Raj na zemlji, ki polni dušo popotnika! Kdor ga je imel milost videti, je bogat! . . . Podoba se skrije, kot da bi izklopila televizijo. Prikažejo se rjavi valovi, s sabo nosijo predmete, ki so jih na svoji poti nekomu vzeli, iztrgali, uplenili. Umazana voda ne teče samo po svoji strugi, ampak povsod. Prelije vrtove, ceste, vdre v hiše, zalije kleti, avtomobile. Povsod šumi voda. Hiše so kot otoki sredi morja.
“Zbudi se,” me strese Žarko, “voda se bo iz reke razlila po mestu, so zopet sporočili po radiu! Zagotovo se bo!” V tem trenutku ne vem, ali sanjam to, kar je res, ali ono drugo. Preplašena skočim iz postelje. Kazalci stenske ure kažejo pol tri ponoči. Radijski napovedovalci ves čas bdijo nad reko in prebivalci. Novinarka Nataša sprejema obvestila o stanju vode v reki in o njenih pritokih in poroča radijskim poslušalcem. Pogovarja se v živo z vsemi, ki jo pokličejo. Kako dobrohotno, a tudi zastrašujoče delujejo njena obvestila in nasveti, kot je ta:“Umaknite premoženje iz nižjih prostorov v višje! Nevarnost poplave še preti. Rešite, kar se da rešiti!” Ob treh ponoči sedem na kolo in se zapeljem k reki. S težavo se po vodi, ki stoji na poti zaradi preobilnega dežja in primešane podtalnice, prebijem do brega. V meni se prebudi groza ob spominu na poplavo, ki sem jo že doživela. Zazrem se v deroče valove, čutim njihovo neizmerno moč, hitenje, hlad, tako b lizu smo drug drugemu. Samo še za pedenj manjka do roba!“Pa še narašča!” ugotavljajo zdaj že maloštevilni navzoči. Dež še pada. Po razmočenem nabrežju zdrvim s kolesom do najbližje poti, ki vodi do doma. . . . Napovedovalka Nataša zopet ponavlja obvestilo: “Prebivalcem svetujemo, naj zaradi preteče nevarnosti, da bo reka prestopila bregove in poplavila, umaknejo vrednostne predmete iz nižjih prostorov v višje...” Spreletava me groza, saj vem, kaj nas čaka. Nemočna sprejemam strahotno napoved. Upanja, da bo prenehalo deževati, da se bo voda umirila, je vse manj ... Nič ne pomaga. Naj bo še tako neprijetno doživeti poplavo, se bomo morali z njo soočiti. Res je bolje, da jo dočakamo pripravljeni, kot da nas preseneti in nam vzame vse, kar bi lahko še pravočasno umaknili pred njeno uničujočo silo. Primož poskrbi za svojo računalniško sobo. Razbesnela voda ne izbira. Poplavi vse lepo po vrsti, zato ji ne smemo prepustiti dragocenih stvari. Zamrzovalna omara se zatakne na ozkem stopniščnem ovinku. “Jo bomo pustili spodaj. Kar bo, pa bo!” se odločimo. Nenadoma pa zaslišim šumenje valov tako blizu, kot bi stala ob reki. Je to prisluh? Ne! Neee! Pogledam proti vhodnim vratom. Tedaj priteče skozi špranjo pod njimi umazan curek vode hitro in begajoče, kot da bi bežala plaha žival, in si išče pot naprej.
“Vooodaaa!” zavpijem. S tem spoznanjem tudi zamrzovalno omaro hitro spravimo na varno. “Gorilec!” kriknem. Sin išče orodje, a ga v tej paniki ne najde, zato gorilec ostane prepuščen vodni ujmi. Voda pa teče skozi oboje vrat. Vedno več jo je. Pretaka se iz prostora v prostor. Šumi, kot da bi se s čolnom vozil po reki. Njena strahotno razbohotena moč divja po vsej pokrajini: njivah, travnikih, cestah, vrtovih in hišah. Nemočno zrem v njen tok skozi sobe v hiši. S sabo odnaša predmete, ki jih je našla v prvem prostoru. Iz shrambe nosi zaboje krompirja, jabolk, grozdja, zelenjave in jih pušča v sobah. Med kristalom v dnevni sobi se ustavi omarica s čevlji. Pogledam skozi okno. Prebivalci sosednjih hiš so zagrnjeni vsak v svojo usodo, ki nam je prinesla enako gorje. Ob sosedovi ograji so ujeti razni predmeti, ki jih je voda, bog ve kje, ugrabila in jih prinesla do ovire, kjer bodo ostali, če ne bo voda narasla in prekrila ograje.
Opazujem okolico na vseh štirih straneh neba. Voda še narašča, vrtna ograja se vedno bolj potaplja, nazadnje izgine... Nobene orientacije, ali se gladina dviga ali že upada, ni, saj ni oprijemljive možnosti, da bi se o tem prepričala. Ali bo voda zalila tudi gornje prostore? Ne sme se zgoditi! Gledam hiše, ki kukajo iz vode kot otočki. Šumenje deroče vode me obdaja okrog in okrog. Hiša je kot otok, obdan z vodo. Počutim se kot v čolnu na razbesneli reki, le da se ne ziblje, in vem, da se hiša ne bo prevrnila. Tako ostaja vodna gladina enako visoko nad zemljo lep čas. S sosedi se pogovarjamo stoje na balkonih. Izmenjamo si vzpodbudne besede, da bi vzdržali. Opazujem vodno gladino, kjer naj bi nekje po njo stala ograja, in čakam, da se bo prikazal vsaj vrh stebrička, kar bi pomenilo, da se voda umirja in da bo počasi odtekla. Končno se prikaže rob ograje! “Voda upada!” zakričim srečna v nesreči. Potem je ograje zunaj vedno več in več. Upanje posije v prestrašena srca. Oddahnemo si, čeprav se razdejanje, ki ga je pustila voda za sabo, kaže v vsej svoji strahoti uničenja. Dan je. Kanalizacija je zamašena, zato voda ne odteka. Sosedje odpirajo okna in pozdravljajo. Čeprav so prizadeti, poskušajo strahotne posledice vodne stihije ublažiti z nasmehi, s šalami in dobrimi željami.
. . . Pridejo prijatelji, ti čudoviti ljudje, brez katerih bi bilo življenje pusto in žalostno in bi bila vsaka nesreča še mnogo večja. Vzpodbujajo nas, ki smo prizadeti, utrujeni, zlomljeni, s svojo energijo. Ukrepajo hitro in uspešno. Ob devetih zvečer ni v nobenem prostoru niti vode niti mulja. Pred hišo se nabira ogromen kup neuporabnih predmetov, ker so mokri, umazani, uničeni ... Spominja me na bojišče po bitkah, o katerih sem brala, vendar je precej drugače, saj smo vsi živi. Življenje pa je od vsega najbolj dragoceno in pomembno, brez njega je vse drugo nič. Marsikaj je izgubljeno. Imamo pa drug drugega. . . . Zdaj je reka zopet ujeta med svoja bregova, bistra, lesketajoča in mirna. Skoraj plazi se po dnu svoje struge kot kužek, ki ve, da ga je polomil, in se boji zasluž ene kazni.
Rojena je bila v vasi Grušice, v občini Šentjur. Nižjo gimnazijo je končala v Slovenskih Konjicah, srednjo vzgojiteljsko šolo pa v Ljubljani, kjer je opravila tudi strokovni izpit. V Celju je bila dolga leta vzgojiteljica in ravn ateljica vrtca Zarja.
Za posebne uspehe in dolgoletno ustvarjalno delo na področju vzgoje in izobraževanja je prejela številna priznanja, med drugim je leta 1980 prejela Red dela s srebrnim vencem, leta 1987 pa Roševo priznanje. Sedaj je upokojenka.
Svoja literarna dela je objavljala v Kmečkem glasu, pri Rodni grudi, Vzajemnosti in v zborniku ljudskih piscev, upokojencev Slovenije, v zborniku mariborske literarne družbe (1998); v reviji Apokalipsa (1996) in v zborniku Lipa Domžale (2001).
V samozaložbi je izdala kroniko domače hiše Ko se korenin zavemo (1995) in zbirko pesmi So trenutki (1995).
Pri založbi Drumac Maribor je objavila povest Hoja za srečo (1997) in pri Mariborski literarni družbi zbirko pesmi Vrtnarim (1998).
Misel me spremlja in tako bo ostalo do drage smrti.
Svojo senco spremljam v večerni mrak. Hitim naprej. Pot se pne više in više.
Vse bolj prisluškujem utripu srca, ki tiho pesem drobi: Tvoj čas beži …
S pogledom vinsko trto snubim, ljubeče božam jo z dlanmi, dobrikam se, zvestobo nudim in blagoslavljam slast rasti.
Cartam vinograd, z njim se družim in živim veselo, saj življenje ljubim. Priljubljen bil je, vrli mož, predragi oče, roža rož. Z železnim plugom je oral, pridelek v kaščo shranjeval. Trenutek sreče je ujel – z družino svojo kdaj zapel. Vzravnal se je, kozarček spil. In z vnemo glasno zatrdil: “Brez žuljev kruha ni!” Predragi oče,
mirno spi! Kot sončni žarek večen si.
Rodila se je v Slovenj Gradcu. Osnovno šolo je najprej obiskovala v Dravogradu, kjer je preživela prvih enajst let, kasneje pa v Šempetru v Savinjski dolini, kjer živi že devet let. Otroška želja postati pilot je z leti postajala vse manj aktualna, zato se je konec osnovne šole vpisala na Gimnazijo Celje – Center. Po letu in pol je šolo zamenjala, saj se ni mogla ločiti od glasbe, ki jo spremlja že od malih nog. Učila se je igr anja violine in klavirja, v tem šolskem letu pa zaključuje program umetniške gimnazije, kjer ima kot glavni predmet saksofon. Glede študija še koleba med Ljubljano in Dunajem, zagotovo pa bo ostala v glasbenem poklicu. Za sabo ima kar nekaj radijskih in televizijskih nastopov, največ z družino Galič, ki deluje že deset let. Sodeluje še v drugih glasbenih zasedbah, kot so saksofonski kvartet, zbor, duo Candy itn. Sodelovala je s skupino Veter, prijavila se je na natečaj Ema 2001, pripravlja pa tudi samostojen glasbeni projekt v sodelovanju z Zvonetom Hranjecem.
Pisati je začela v osnovni šoli, najprej kratke zgodbice, kasneje pa je poskusila tudi pesniti. Do sedaj je napisala približno 160 pesmi in nekaj deset proznih del. Pesni in piše tudi v angleškem jeziku. Njena poezija govori o njej, je polna razmišljanja o življenju, ljubezni… Pisanje ji pomeni zelo veliko. To je nekaj, kar je samo njeno, in nekaj, kar jo osvobaja. Do sedaj še ni izdala pesniške zbirke, upa pa, da se ji bo ta želja kmalu izpolnila.
Skozi zaveso je videti drugačen. Zakriva ga sosedova smreka. Pihalna sekcija ga vabi na ples: “Ne boj se, varen boš v naših blues lestvicah.” Ah – lestvice! Durove ali molove, dorske ali miksolidijske – epileptični napad za vogalom. Sončni žarki ga bodo še zadnjič nocoj oblili. Komaj še vidno sonce prekrije oblak cigaretnega dima. Obrnem se in ga pozdravim: “O, navdih, si že tu.”
* * *
Večnosti ni. Je le minljivost. V moj svet se vedno vračam z mojimi mislimi.
Drvim čez puščavo in rjovem: Jaz sem lev! Kričim na vse kaktuse, na vse strupene kače, na vse kamele in arafate: Jaz sem lev!! Ustavim se na oazi, ozrem se naokoli…
Vse je tiho. – sliši se le odmev ponosnega glasu: Jaaz seem leev!!! Sredi oaze zagledam vodo, lesketajočo se tekočino, ki mi vliva novih moči. Popijem jo, oddrvim naprej. Spet se v meni preliva divja kri. Zaženem se v noč in zarjovem: Jaz sem lev!
Bela vrtnica, zadušljiv zrak – moja poezija.
* * *
Vrtoglavica, pečen krompir – vsakdanje opravilo.
* * *
Ekstaza – zvok, ki ruši spokoj v duši.
* * *
Melanholija – ritem smrti, polna luna.
* * *
Alternativa – adekvatna obutev, jasen pogled v svet.
Rojena je bila 22. 11. 1932. Po končani srednji šoli je bila zaposlena na občini Celje, v tovarni EMO v Celju in na Zavarovalnici. Sama pravi, da raje piše vesele kot žalostne pesmi. Piše tudi pesmi za otroke in krajša prozna besedila, povezana s spomini. Več besedil je skupaj s svojim možem tu di uglasbila.
V mladosti je spoznala pisateljico in popotnico Almo Karlin.
Je članica Univerze za tretje življenjsko obdobje v Celju in Literarne delavnice v Celju. Njene pesmi so bile objavljene v zbirkah Ko srce spregovori, Ko spomini ožive in v Vsesl edju.
Svoje pesmi je predstavila v krajevni dvorani in na republiškem srečanju pesnikov in pisateljev na gradu Vrbovec v Nazarjih, na srečanju slovenskih literarnih ustvarjalcev Univerze za tretje življenjsko obdobje na gradu Krumperk pri Domžalah, na srečanjih literarnih ustvarjalcev Ko spomini ožive v Celju in Mozirju, na srečanju mladih literatov v Celju, na Kulturnem maratonu vMariboru, na priredtivi Pesem, poezija in čopič, ki sodi v sklop poletnih prireditev v Celju.
Njene pesmi so bile objavljene tudi v zborniku Ko ajda zori, v Domžalah, kjer je nastopila tudi na literarni predstavitvi avtorjev zbirke.
Novembra leta 2001 je izšel njen prvenec z naslovom Pesmi za dušo.
Sama pravi, da ji pesmi piše “čuden škrat”, ki jo vzpodbuja “piši, piši”.
Ne bojim se : odpadlih listov,
Vedno upam: v listih zelenih
Vselej vem: da se vrnile lastovke bodo,
Zagotovo bo: v gnezdu veliko novih bitij
Svežino čutim : v prsih mi zavre sveža kri,
Se veselim: brstenja dišečih rož,
Komaj čakam: vročega poletnega nemira, visokih palm, ljubezni nepopolne, sladkega večera. Zopet bo prišla: jesen z veliko listnato metlo
Se hiša na glavo postavi. Na nebu avtobus ustavi. Avion po cesti gre, sproti skopa se. Ladja po travi pluje, na njej se galeb huduje. Otroci hodijo po glavi, nič jih pri tem ne ustavi. Se je kosilo z nogami, hitri tek postavi se z rokami. Medvedi v južne kraje odletijo, ptički pešačijo, stanovanje zračijo. Veter kuram daleč jajca odnaša, petelin s peruti jadralno letalo prekaša. Zajčki skačejo po drevju, golobi gnezdijo v vejevju. Kača kosilo prip ravlja,pri tem goste prijazno pozdravlja. Lisica v balon se je skrila, pilote bi rada okrog repa navila. V človeku namesto srca kamen bije, sonce ponoči nam vroče sije. Luna bleda se podnevi s sosedi krega. Neumni prvi krajec satelit usmerja, zadnji krajec pa grdo zmerja. Krožnik se z gostom prepira: “ Ne smeš me snesti! Le kakšna je to manira?!” Žlica na veliko recitira: “Jaz nisem nobena sekira!” Kozarec po mizi skače; “Ne dam več pijače!” Miza dobi peruti: “ Zame ste vsi prekruti!”
Take misli se piscu motajo po glavi. Kdo ve, če je čisto v formi pravi. Srečanje s pisateljico Almo Karlin
Bilo je leta 1947, jeseni in pozimi. Imela sem osemnajst let. Službovala sem v Tovarni EMO.
Hodila sem k pevskemu zboru “Svoboda” EMO in tudi obiskovala glasbeno šolo v Celju enkrat na teden. Zaradi tega sem smela po službi v pevski sobi Ema vaditi klavir. Iz službe sem zaradi tega hodila dve uri pozneje.
Prav takrat pa sem nekega dne srečala Almo Karlin. Ker so se delavci že razšli, je bila Delavska ulica dokaj prazna. Dohitela sem žensko, ki je nisem poznala. Moja navada je bila, da sem pozdravljala. Pozdravila sem jo.
Takrat smo se ljudje radi pogovarjali. Začela sem z vremenom, da bi pretrgala tišino. Redke skupne poti so naju družile čez cinkarniški most, tik ob Voglajni, preko železnice do križišča takratne Zavodne. Zdaj je to Teharska cesta. Tam sva se razšli. Jaz v Glasbeno šolo ali pa domov, ona pa na težavno pot na Zavodno. Ni veliko govorila, sem pa jaz. Ko sem ji o sebi vse povedala, je dejala, da je lepo, da igram klavir, in da ima tudi ona lepe spomine na igranje klavirja.
Zanimalo me je, kaj dela v službi. Ker je slabo izgledala, sem ji dejala, zakaj ni že upokojena, saj bi si pokojnino že zaslužila, in da po vojni mnogi dobivajo pokojnino, tudi tisti, ki niso imeli plačanega prispevka.
Po daljšem premoru mi je z grenkim nasmehom povedala, da je Alma Karlin, da ne bo pokojnine nikoli imela, ker se je veliko let potepala po svetu in za preživetje veliko pisala. Zdaj pa privatno poučuje tuje jezike na domu .
Dvakrat me je celo čakala. Opazila sem, da si želi pogovora. Ko se je v jeseni ohladilo, je imela na sebi kapo in plašč v enaki zeleni barvi.
Na zadnji skupni poti mi je sama začela govoriti. “ Morda vi veste za koga, ki bi potreboval pomoč pri učenju jezikov?” Povedala je, kje je doma, me povabila, naj jo kaj obiščem. Sama sem bila premlada, da bi razumela njeno stisko.
Moje zadnje slučajno srečanje z Almo Karlin je bilo v Celju pri gostilni Turška mačka, ko si je v isti zeleni kapi in plašču, kot se m jo spoznala, ogledovala svoj porušeni dom.
Potem je nisem več videla. Ko sem izvedela, da je umrla, sem šla obiskat njen grob na Svetini.
Rada prebiram njena dela. Vesela sem, da ni ostala pozabljena, pa tudi ponosna, da sem jo srečala in spoznala.
“Tega ne smeš! Ne delaj tega! Ne deri se! Ne pretepaj se! Prosim, ubogaj, itd …” Uh, koliko tega se je nabralo, za mojo vihravo glavo.
“Ne deri se!” Iz vsega grla sem spustila glas. “ Ne kaži jezika!” Pokazala bi še desetkrat daljšega. “Ne tepi bližnjih!” Zakaj pa mene lahko?!
“ Ne delaj škode! Razbila si kozarec!” Le kakšna škoda? “ Ne preklinjaj!” A stric pa lahko?! Klela sem na skrivaj, da se je kar kadilo. “ Ne prisluškuj!” Skozi ključavnico sem pobrala vse čenče in jih nesla naprej. Sledil je vaški prepir. “Prosi za kruh!” Saj nisem beračica! “ Ubogati moraš!” Mene nihče ne uboga! “ Tepena boš!” Ne bom prvič in ne zadnjič!
Pa so se vseeno bali zame. “ Ne hodi ob reki! Udira se zemlja!” No, z eno nogo pa sem le udrla zemljo. Sledil je čudovit pljusk. “ Ne plavaj proti vrtincu!” me je prepričeval oče, kadar smo sušili in se vmes hladili v reki. ”Kopalce je že potegnil vase!” je še dodal. Ni se še dobro obrnil, sem že plavala proti vrtincu. Takrat pa joj! Pogoltnila sem veliko vode in padla v nezavest. Zbudila sem se šele na travniku, ko mi je sosed reševal življenje. Med bruhanjem in kašljanjem sem se šele začela verjeti, v kakšno nevarnost sem se podala. “ Kaj spet počenjaš?” Po ogledu cirkusa sem se že izkazala kot cirkusantka. Škripajoče, trhle deske in tramove sem zlila v posebne melodije. Uživala sem. Med krmo je bilo veselo. Visoko na kozolcu sem iskala jajca. Hudo kokljo sem nagnala iz gnezda. “Samo čepiš in nič ne zvališ!” sem jo oštela.Koklja je s svojim kokodajsanjem privabila na trato k velikemu kupu suhega, dišečega sena ves kokošji orkester, s pernatim dirigentom na čelu, pa tudi vse moje domače.
Oglasi se izzivalni glas:” Si upaš skočiti na seno s kozolca iz te višine?” “ Seveda si upam. Samo “fajk” reci.
“Fajk, fajk “ je odmevalo. Mene pa je zaskrbelo. “Oh, če je koklja preživela, bom pa še jaz!” Ne dam se. Skočila sem, spodaj pa so si vsi po vrsti pokrili oči. Nič tragičnega se ni zgodilo. Samo rahel pretres možganov mi je malo omehčal uporno glavo.
Rojen je bil leta 1965 v Mariboru. Piše poezijo in jo objavlja v letnem zborniku zgornjesavinjskega literarnega društva Slap, katerega predsednik je.
Pesmi so mu objavili tudi v ugledni literarni reviji Apokalipsa.
V kratkem bo izdal pesniški prvenec.
Jesen že slači krošnje, v listju padlem padle prošnje; grčastih bedres bo sram; kot nočne odcvetele dame, ki brez pudra jih ujame dan. Dan? To bolj mrtvaški prt, z meglo obrobljen, da pogled zastrt komaj da oblak. Da, življenja, peruti tak. Kako neslišno reže zrak danicam tja na južno stran.
V naši ulici leži mrtev JUGO (45), kot bivol v savani obran do kosti.
V naši ulici živi Rozi. Na kontejner so zapisali njeno ime, ga obdali v srce.
V našo ulico pride nedelja, naša ulica – mastna župica, ropot krožnikov, pribora, Lojze Slak – brez premora.
Naša ulica.
Bil je lep pogreb, a slabo vreme. Žalost v srcih vseh, a so izjeme. Res, bil je lep pogreb, k sreči slabo vreme; solze neba prikrile solze so njene. Zlobnim dano videti nobene. Prav je tako. Bil je pogreb, bilo je vreme.
Zora Hudales je diplomirana dramska igralka. Diplomirala je na beograjski igralski akademiji – njeno prvo poklicno srečanje z odrom je bilo v Ateljeju 212. Po upokojitvi si je kot rojena Savinjčanka izbrala Celje za mesto bivanja.
Piše že od študentskih let. Krajše in tudi daljše leposlovne tekste objavlja v različnih revijah in v časopisu Večer, piše pa tudi za literarne radijske oddaje. V življenju jo prijateljsko spremljata klasična glasba in dobra knjiga.
Ko je Jadviga stopila iz trgovine, ji je močan sunek vetra zavrtinčil v obraz prah in smetje. Bale počrnelih oblakov so se prerivale nad mestom. Debele dežne kaplje dežja so se spreminjale v žametne prašne kroglice ter se v razbrzdanem plesu potrkljale po pločniku. Mimo je pohitela ženska, držeč torbico pred obrazom.
“Pohiteti moramo, gospa. Vsak hip bomo sredi neurja. Ali se ne morete odločiti?”
Ni sem mogla. Doma se je sicer poigravala z mislijo, da bo še ta dan dokončala naročen portret, a se je zdaj počutila nekam preveč utrujeno. V ateljeju bi jo malodušje še bolj prevzelo in to bi ji pokvarilo ves dan. Kadar je slikala po naročilu, je imela občutek, da se prodaja, da v nanašanju barv ni ustvarjalne iskrenosti. Poleg tega ima rojstni dan. P opoldan, ko bo prišel domov njen dragi, zanesljivi sopotnik in ji že pri vratih izročil bogat šopek vrtnih marjetic, pa bi rada bila sproščena. Naj se ji zadovoljen nasmiha, ko bo oblačila večerno obleko. Vedela je, da je bil vselej prizadet, ko je opazil, da so ji njegove prijaznosti odveč, ali ko je motil pri razmišljanju. Najraje je zaupljivost delila z Bramhsom.
Jadviga je še kar stala na pločniku. Nenadoma je začula moški glas, natrgan, ker ga je veter drobil, a takoj razpoznaven, še preden je moškega uzrla. Boleč pritisk v prsih je bil tako boleč, da je zastokala. Mimo nje sta stekla moški in svetlolaso dekle. On v modni ohlapni obleki in odpetem lahkem plašču, s svilenim belim šalom, ki mu je prhal obraz, z že začrtanimi trdimi potezami neobvladljive sle. Dekle ob njem se je brezupno upiralo trdemu primežu roke, ki ji je stiskala ramena. Vse močneje je deževalo. Jadviga je stopila pod napušč. Nedaleč stran se je pri vhodu v hišo dekle iztrgalo iz spremljevalčevega objema.“Sem že doma. Hvala.” Z obema rokama se je uprl v zid in s telesom prekril premočeno dekle.
“Rekla si, da si sama doma. Da šele jutri pridejo tvoji.” “Že, že. Toda nikakor ne morete z mano. Rekli ste, da ste še jutri na simpoziju. Pridem v bife, kamor ste tudi vi prišli danes na kavo. ”Moški se je še tesneje privil k dekletu. Ljudje so se pred neurjem že umaknili na varno, tako da je bila v njuni bližini le še Jadviga. Odprla je usta, da bi jima kar koli zaklicala, ga premotila. Pa ni zmogla. Imelo jo je, da bi stopila tja in moškega z vso silo odtrgala od ustrahovanega bitja, tako da bi jo pogledal v obraz in jo prepoznal. Vendar se ni mogla premakniti.“Vrnite mi ključe, prosim vas,” je moledovalo dekle. “Kaj pa, če se moji vrnejo prej? Pa saj vas sploh ne poznam. Vrnite mi ključe!” “Torej ti nisem več všeč. Torej bi me kar ubila?”
Zaigral je na drugo struno. Celo nasmehnil se je kot pobalin, ki očeta hoče speljati, da bi mu kupil igračko.
“Tega nisem rekla,” se je opravičevalo dekle in si brisalo mokro čelo. Samo takole res ne morem več postajati pred hišo. Na svidenje.”
Moški je ovil roko okli dekletovega pasu, z drugo pa se je poigraval s ključi.
“Poljub, pa jih dobiš,” se je norčeval iz njene naraščajoče nestrpnosti. Zdaj ga je ona skušala prelisičiti. Obrnila se je proti njemu ter mu otroško nagajivo ponudila obraz. Z obema rokama je prijel drobno glavo, za trenutek okleval, potem pa se naglo in grobo polastil njenih ustnic. Ključi so pljusnili v mlako. Moški jih je pobral s počasno, premišljeno kretnjo in odklenil vhodna vrata . Dekle je kot v snu stopilo za njim.
Jadvigi je mokrota silila v čevlje, vendar tega ni zaznala. Še kar je stala na istem mestu. Prizor, ki se bo odigral v nekem stanovanju te hiše, je videla z duhovnimi očmi do najmanjših podrobnosti.
Tudi ona je v tujem mestu, še mlada, davno pred poroko, sledila temu istemu moškemu v hišo. Tudi takrat je močno deževalo in tudi takrat se je poigraval s ključi in istimi vprašanji. Sploh ni zaznala, kdaj se je odtihotapil iz stanovanja. Ko jo je tepel, ni čutila bolečin. Divje se mu je izmikala.
Kmalu se ji je telo razbolelo, da je šepetaje prosila, naj ji kdo pomaga. Dojela je, da o tem ne bo mogla z nikomer govoriti , da pravzaprav sploh ne ve, kdo je moški, ki bi jo lahko tudi ubil. Dojela je, da bo vse njeno življenj e zaznamovano s tem dnem.
Dež ji je bičal obraz in ji hladil čelo. Prijala ji je mokrota svilene bluze, ki se ji je lepila na kožo.
Ker je soprog v ateljeju ni našel, je pohitel domov. Pomodrelih ustnic mu je omahnila v naročje. Ponesel jo je do stola in ji pomagal sleči premočeno obleko.
“Mar si poškodovana? Mi lahko poveš, kaj se ti je pripetilo?” Pokril jo je z mehko odejo in sedel poleg nje na posteljo. Zaprla je oči, da bi ne opazil ginjenosti, ki se ji je zazrcalila v očeh. Umirila se je. Vse je z opet dobro. Ob njej je, tih in drag.
“Vse, prav vse ti bom povedala. Prišel je trenutek, ko to lahko storim.”
Prihajal si s čokolado v žepu ali s cvetom v roki ali z nasmehom.
Prihajal si navdušen nad trgatvijo, dobre volje po popitem vinu, ves sijoč od smeha.
Prihajal si v beli srajci kot za pir, z resnobo v očeh, umirjen v gibih rok, z žametom v glasu.
Prihajal tak si le takrat, ko si me čutil v svoji biti, ko srce ti je bilo v ritmu mojega pričakovanja.
Ko vse gostilne zapro, zapahnejo vrata, ko zadnji pijanec stopi na vijugavo pot,
takrat zame ostane samoten in umazan kot,
vanj se zavlečem, ovratnik strgan dvignem navzgor, vročo glavo sklonim, hudiču svojo dušo prepustim.
Ob zori pasji lajež me zbu di.S pretepenim gobcem izgubljenec sestradan se dotakne mojih las in že ga ni.
Čas je za jutranjo toaleto. S trave snamem nočni dež, podrgnem se po mrzli bradi pa odstopicam tja, kjer dnevni bar je že odprt.
Svobodo hočem! To je moj odgovor. Iz dna srca naj švigne do vrha možganov! Svobodo hočem, ne nasmeh prodan,
ki verjame, da navadni je premor. Izpolni prostor širni brez zavor! Jaz vem, da vsak med nami bo izbran. Enkrat pride čas, v množici greš pa vendar sam. Možnosti ni, za resnejši upor… Počutim se kot odprta knjiga,
kateri platnice so odtrgali stran, ker naslov je bil navadna slika. Prepuščam se rokam večnega sodnika, z nasmehom, od ljubezni pijan, svoboden, ki počasi se premika.
Sedimo pred kavarno. Ponedeljek. Sence so prepričljivo popoldanske. Ura na stavbi, ki slavi Boga, bije šest. Kavalir, pri sosednji mizi, ne ve, ali ima dušo ali rožico, morebiti želi prisotne opazovalce opozoriti na svoje neštete metamorfoze. Nocoj križ in mesečina, jutri prazen pogled.
Nekje v naravi spi tišina. Občutek, ki se poraja, je le transsenzitiven hip. Skalovje, okrog posejano, ni tukaj kar tako. Cel svet je množica, ujeta v umetnikovo oko.
Rojena je bila v Celju leta 1922. Osnovno in srednjo šolo je končala v Celju. Obiskovala je glasbeno šolo in igrala pri godbi na pihala.
Prvo pesem je poskušala napisati že kot desetletna deklica. Poleg verzov je pisala tudi spomine v prozi, vendar je bilo pisanje poezije močnejše.
Prve pesmi je objavila leta 1973 v celjskem Novem tedniku. Njene pesmi je leta 1982 v svoje dramsko delo – Razuzdanost ali Prilika o skesanem Henriku vtkal dramaturg Janez Žmavc. Sicer je pisala pesmi za razne priložnosti, kot je materinski dan ipd. Pošiljala jih je na razpise ZKO Slovenija. Leta 1999 je poslala sedemnajst pesmi na TV Celje. Leta 2001 pa na razpis Sklada RS za ljubiteljske in kulturne dejavnosti v Ljubljano in se udeležila srečanja v Mariboru.
|
Verantwortlich für den Inhalt dieser Seite ist ausschließlich der
Autor dieser Homepage, kontaktierbar über dieses Formular!