Ravnina nepozabljena
Kje si prelepa zelena dolina,
meni ostala si zvesta edina.
Strla srce sta mi žalost – tujina,
v prsih je mojih le bolečina.
Duša samotna za tabo vzdihuje,
noga je v blatu in že omaguje.
Solze v očeh so neznosno skeleče,
sonce so skrile mi sence grozeče.
Takrat, ko v meni mladost je kipela,
moja dolina si zame cvetela.
Ptičice ljube le meni ste pele,
rože duhteče ste zame cvetele.
Hrasti mogočni in breze šumeče,
z vami delila vse ure sem sreče.
Vame so zrle še zvezde blesteče,
veter mi božal srce je goreče.
K sebi privabljaš me moja dolina,
vsa te obdaja brezkončna milina.
Hiša domača in trata zelena
lepša na svetu ni zame nobena.
Moji dolini
Pozdravljam te, tiha, prelepa dolina,
pozdravljam te, ljubi domači kraj,
me k sebi privablja vsa tvoja milina,
bil moje mladosti presrečen si raj.
Na vasi med drevjem vsa tiha in bela
pa hiša kot nekdaj stoji še sedaj,
tam moja otroška so leta cvetela,
življenje bilo je edini le maj.
Pozdravljene, ljube ve ptičice male,
ki v gozdu zelenem ste našle svoj dom,
pred burjo in dežjem ste skrite ostale,
pregnala vas nista ne toča in grom.
Ti trata domača, prijetno duhteča,
ljubeče si božala moje srce,
ob misli na te so vsa čustva plamteča,
spomini nenehno le k tebi hite.
Pozdravljeni vsi, ki ste tamkaj živeli
in z mano preživljali mlade ste dni,
spomini na vas ne bodo zbledeli,
čeravno premnogi od vas že trohni.
Ob Savinji
Ob reki hodim, po stezah peščenih,
med travami in pod zelenjem vrb,
šumeči glas valov poslušam njenih,
sem s polja se žanjici bliska srp.
Poletje v soncu. V bregu onkraj reke
s strmin v nebo molčeči raste gozd.
Dehte mi v prsih bori, bukve, smreke,
da vsak mi dih je v zdravje in radost.
Savinja teče s srebrom obsijana,
tam zgrinja v tih tolmun svoje vode,
tam spet požene v tek se razigrana,
v poskočno pesem vali ji vzkipe.
Neba sinjina je razpeta širno,
pod njo en sam oblaček jadra bel
in v svetlo to svobodo neizmerno
kragulj z gore zelene plava smel.
Kar je, je vse brez meje, sence, teže,
vse zliva se v en sam ubran utrip.
In ko moj dih drhteči z njim se veže,
bogastva večnosti mi trosi hip.
NADA JELOVŠEK – NADANA
Rojena je bila leta 1922 v Celju. Oče je bil mestni vrtnar. Po dokončanem šolanju je bila zaposlena v Cestnem podjetju. Aktivno se je ukvarjala z drsanjem, taborništvom in bila dejavna v celjskem hortikulturnem društvu.
Pesmi piše od mladosti. Do sedaj je izdala 21 pesniških zbirk.
Savinja sanja
Jelše objemajo
strugo vode,
včasih zelene,
včasih potemnele.
Z valovi poigravajo
se postrvi,
ne ustavi se tok,
dalje hiti,
med hribi lovi,
pri Celju
pod starim gradom
na desno
zavija.
Do Save se postara
in le še sanja,
kako je Savinja postala.
Igra pomladi
Trava zelena prostor pripravi,
zvonček pozvoni – pozdravi.
meglica zaveso odgrne.
“Lahko se prične” -
reče kos črni.
Narcisa je prva,
v ritmu vetra
zapleše svoj ples,
še sestrice povabi in tulipane,
da pridejo vmes.
Za konec burja ponagaja,
pomeče vse do kraja.
Spominčice plave
pokrijejo vesele
in žalostne doživljaje.
Celeia
Celje
v jutranjem svitu,
grad potopljen spokojno
v preteklem zenitu.
Z daljave odsev
savinjskih planin.
V strugi Savinja
tako slikovita,
kot da pravkar
s čopičem v roki
najlepših nians
riše pomlad.
Na poti popotnik mlad,
zamrl je njegov glas,
srce nič več ne udarja,
pred njim stojim –
to lik je
pozabljenega splavarja.
ANA MARIJA JUSTIN
Rojena je bila leta 1937, v Kranju, v obrtniški družini. Končala je trgovsko šolo, čeprav si je želela v medicino ali novinarstvo.
Strastno je prebirala vse, kar je bilo dosegljivo, predvsem reportaže Oriane Fallaci. V šoli je bila najboljša v pisanju spisov.
Živela je v Kranju, Škofji Loki, Novi Gorici, Mariboru, sedaj pa je doma v Celju. Najprej je bila zaposlena leto dni v trgovini, nato kot tajnica, zadnjih deset let pa je bila knjižničarka v Strokovni knjižnici v Cinkarni Celje.
Kako pisati za časopise je preizkusila v časopisu Celjan. Pesmi pa je pričela pisati v zrelih letih. Bile so ji tolažnik ob smrti moža.
Objavljala je pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Celju in v Domžalah ter v zborniku Likus Maribor. Leta 2001 je bila na prvem pesniškem turnirju Ko te napiše knjiga med 58 prijavljenimi po strokovni oceni na šestem mestu in na prvem mestu po izbiri občinstva, za pesem Naključje pa je bila izbrana za viteza pesniškega turnirja.
Pesmi zapisuje iz kontemplativne intimnosti.
V začetku leta 2002 je v samozaložbi izdala pesniški prvenec Šepetanje duše.
Naključje
Če naključij ni,
je vse z namenom.
Če razumeš,
da ni naključij,
veš, kaj je namen.
Če sem sama,
ni naključje,
je namen,
da razmišljam,
da se bogatim,
da razumem,
da naključij ni,
da vse ima svoj namen,
zato prepuščam se
samoti z užitkom.
Samota je namen,
da se duša umiri.
Osamljen kozarec
Včasih na mizi
stala sta dva,
zdaj kozarec osamljen stoji
za enega.
Izpijem to vino,
grenak je okus,
samota je v njem
v kozarcu za enega.
Moje lehe
Moje lehe so zorane,
moje lehe so posejane,
moje lehe so požete.
Zdaj oplajam se z darovi,
zraslimi na njivi mojega življenja,
sem ter tja vzcveti še kakšna rožica.
Le jaz jih znam ceniti,
te lehe mojega življen
ja.
MARICA KAČ
Marija Kač, se je rodila leta 1925 v Olešču pri Laškem. Zgodnje otroštvo je preživljala pri stari mami, kmalu pa je morala služiti pri kmetih.
Zelo živo se spominja očeta, ki jo je naučil brati še preden je zač
ela hoditi v šolo. Tudi sam je bil velik ljubitelj knjig in je rad risal.
Sedaj živi v Celju, kjer si je tudi ustvarila družino. Zaposlena je bila v tovarni EMO.
Njene pesmi so zaznamovane s socialno tematiko. Že leta 1963 jih je objavljala v različnih časopisih in revijah. Sama zase pravi, da so njene pesmi podoba nje same, odraz vzponov in padcev, ki jih življenje prinese vsakomur.
Na RTV Ljubljana je sodelovala v nekaj Literarnih nokturnih, prijateljevala je s Franom Rošem. Njeni vzorniki pa so Heine, Puškin, Goethe in seveda naši domači književniki, kot so Igo Gruden, Ada Škerljeva, Marička Žnidaršičeva in Ivan Minatti.
Poetu
Če si poet, je bolje, da molčiš
in sebe ne odpiraš svetu,
lahko se kdaj v visokem letu
znajdeš na tleh in se zdrobiš.
Prekrhek si za groba tla teh dni,
preubog tvoj žep in tvoj drobiž,
vseh honorarjev ni za lačno miš
in marsikdo se zviška ti smeji.
In včasih slišiš bežno, med ljudmi:
"Ga vidite! Poglejte samotarja!
Ta revež se še vedno z rimo ukvarja,
verjetno v glavi nekaj prav mu ni!"
Želja po svobodi
V zameno za tvoja drobna krila, ptica,
bi ti nasula prgišče sladkega zrnja.
Mehko, toplo gnezdo bi ti spletla,
pred ujedami bi te branila
in z zlatim obročkom bi ti vrat okrasila.
Vse, prav vse, bi zate storila –
v zameno za tvoja drobna krila.
Rumeneči listi
Pod oknom gloga listi rumenijo,
že dolgo je, odkar je odcvetel.
Razkošni cveti zdaj na tleh trohnijo.
Kdo naj pred usodo to bi jih otel?
V večer otožno l
isti šelestijo
in veter poje žalosten napev,
oblaki temni prek neba hitijo,
jesenski dan je tiho dogorel.
Saj tudi mene se jesen dotika,
mladost je mimo zdrknila kot plaz,
a v srcu ni zbledela tvoja slika,
dotaknil nje se ni ta kruti čas.
Dovoli mi, da tiho v srcu nosim,
spomin na te, na beli glogov cvet.
Vem, za ljubezen zdaj zaman te prosim,
še roke stisk je hladen kakor led.
DANICA KLOVAR
Rodila se je leta 1951 in otroška leta preživljala v Nazarjah. V Celju je končala Srednjo ekonom
sko šolo.
Pisala je že v šolskih letih. Je članica zveze kulturnih organizacij in Celjskega literarnega društva. Oktobra 1997 je v samozaložbi izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Strune ljubezni.
V predgovoru je Drago Medved zapisal, da je pesnica svoje pesmi dolgo nosila v sebi, in da je z njimi presenetila. V vsebinskem smislu z izjemno liriko, z izjemno občutljivo temo. Njena iskrenost v čutenju, kaj mora povedati in način, kako elegantno je to storila s pesniško metriko pa odkriva pesnico, ki vsekakor ima kaj za povedati.
Vprašanje
Vprašanje je,
kaj bolj boli,
ko tu si,
ali ko te ni?
In kaj tako
zelo skeli,
ko najine se
srečajo oči?
Vprašanje z vprašanjem
si odgovori:
zakaj pa gledaš me
v oči…
Telefon
Sredi mrzlih zimskih dni,
ko skoraj že zastal zamah je ptici,
na oni strani topel glas
skoz’ eter se prebija v žici…
Kako pri vas je, ste doma,
vas najde sonce ali mraz vam gospodari?
Je še kaj toplo tam na dnu srca
ali pa žalost spet v nočeh rovar
i?
Ah, dobro, dobro je sedaj,
na drugi strani glas veselo odgovarja,
pokril je sneg poti nazaj
in novo gaz srce ustvarja…
Brez besed
Ne iščem več besed,
preplitek je pomen
in prazen njihov zven,
v njih tvoj odsev je bled…
Kot žare
k iz neba,
kot soj neštetih zvezd,
rešitev prašnih cest –
v globini tvojega srcá…
V mislih ti povem,
da ti si tista luč,
zaprtih vrat si ključ…
Besed ni treba… vem…
CILKA LIPNIK
Rojena je bila leta 1935, v kmečki družini, na Klakah pri Lesičnem na Kozjanskem. Nižjo gimnazijo je končala v Kozjem, učiteljišče v Celju, Pedagoško akademijo - razredni pouk pa ob delu v Mariboru.
Učila je v več krajih, nazadnje v Celju. Dvajset let je bila mentorica študentom na Pedagoški akademiji v Mariboru. Osemnajst let je vodila tabornike v različnih krajih.
Zadnja leta službe je vodila krožek mladih dopisnikov.
Leta 1994 je v Novem tedniku izhajal njen podlistek Moja službena leta – Biti učiteljica. Leta 2001 je izhajal v Rogaških novicah pod
listek Pot navzgor (borba z rakom).
Leta 1999 je v samozaložbi izdala knjigi Biti učiteljica (moja službena leta) in Aloja (ezoterične črtice). Knjigi sta bili razprodani. Zaradi povpraševanja jih je ponatisnila v samozaložbi.
V letu 2000 je v samozalož
bi izšel roman Sviloprejka, ki pripoveduje o prijateljstvu. Tudi ta je razprodan.
Svoje prispevke objavlja v zborniku Likus, Lipa Domžale in pri Celjskem literarnem društvu.
Občinska zveza tabornikov pripravlja za tisk knjigo Taborniški spomini. Za tisk sta urejeni knjigi Mavrične vrtnice in Rast navzgor (borba z rakom).
Pri založbi DZS čaka na izdajo knjiga Cvet jabolka spoznanje.
Božični čas
Slišim glas: “Božičku napiši pismo!”
Me bo uslišal?
Dragi božiček!
Naj bo ljubljeni tu, da me močno objame in stisne k sebi! In ko pride noč, naj bo ob meni, da mu zašepečem tiho na uho, kar bo samo zanj. Naj se mi zaiskri najlepša želja, misel! O, ljubi, tako rada bi začutila tvoj korak, tvoj dih, tvoje roke! Ljubi, močno objemi in stisni me! Bodi tu!
Naj narava spi v globoki tišini, da tebe slišim, da zagledam tvoj obraz, da zasije v okolico nov čas tvojih oči, ko se bodo v svetlobo prebujali tudi grdi ljudje … Smeh bo najin gospodar! Pridi!
Hvala, Božiček! Si ga že poklical na pot čez hrib in dol brez nezgod!
Nič ni bolj pomembno kot čas, ki si ga namenimo drug drugemu. To so biseri življenja in življenje je neprešteta ogrlica biserov!
Tu si. Objamem te, moj si! In jaz sem tvoja mavrica jesenskega cvetja!
Ljubezen je nekaj, kar nikoli ne umre, čeprav je včasih siva, drugič pa jo je toliko, da si pijan od nje in ne verjameš, če je to sploh resnica … iskrice, zvezdice, rožice, prameni svetlobe, plamenčki, ples, ples z ljubeznijo … To je vrisk, je viski, je zabava: to sva jaz in ti!
Ljubezen je vsemogočna, večno mlada, človek ne šteje let. Poln energije, da bi obrnil svet, čeprav ima mnogo več kot dvajset let. Tako je, če je človek od ljubezni zadet! Potem raziskuješ nova obzorja, nove oaze, novo naravo v sebi in okolici. Vse je v življenju mogoče, samo ve
rovati moraš in zgodili se bodo čudeži! Bistvo ljubezni je – vsak dan pocukaj in poglej pramene z drugega zornega kota svetlobe. In kaj se zgodi, če se pramena združita?
To boš povedal ti, moj ljubljeni! Nekoga potrebuješ, ki zna ti dati malo, veliko samega sebe in ljubezni. Nikoli ne smeš reči: “Jaz ne znam!”
Znaš več, mnogo več kot zmoreš sedaj. Znaš to, kar jaz v sanjah nikoli ne sanjam. Tvoja drugačnost, tvoj pogled, tvoj nasmeh spremeni morske pene v resničnost, v valovanje morja, v vihar, v orkan želja … Zato nikoli nisi sam, nisem sama, ne bova sama!
Povsod se srečujem s tvojo podobo, ki je vsak trenutek v novi podobi, novi obliki žive in mrtve narave, v plamenu sveče, glasu ptice, v zvoku laježa psov; odsev srebrne in zlate lune; v snežinkah, ki ima
vsaka novo obliko, ponovljivo …
Ljubezen vedno upa, veruje v nov dan in ne dovoli zajezitev, kajti pod njeno silo bi se še tako mogočen jez, ki bi ga zgradil človek, zrušil, uničil okolico … Tega pa božja energija, beli vodniki in dobri ljudje ne dovolij
o. Med te spadava tudi ti in jaz.
V nama je vedno smeh kot sončen dan. Nikoli naju ni strah za jutri, ker vedno s tabo v srcu sem. Tako živiva s srcem v srcu. Znam živeti sama, vselej s tabo se smejati tam, kjer je sama pustota, ker je tudi tam nasmeh tvojega obraza, ki razsvetljuje okolico in prinaša srečen dan. Ne znam živeti brez tebe, se smejati, ljubiti, ker ti si vse, kar imam!
Ti me spominjaš na najino nedotaknjeno ljubezen, kot da se je ustavil čas: Zemlja se vrti, vrti … čaka na tvoj ritem, korak … da skupno zasanjava v temi, senci, soncu in se objameva v skupen ritem novega življenja!
Pridi, pridi! Že plešem nov ples, solz sreče, nežnosti in neraziskane divjine v neskončnih barvah glasbe tvoje duše.
Tvoja mavrica v jutranji zarji, ki prosi: odpri vrata, da posije sonce v sobane najine duše!
MARIJA LIPOVŠEK SCHÜLLER
O sebi
Kdo in kaj sem, pripovedujejo pesmi; tudi ljudomrzništvo, navezanost na živali in poznavanje rastlinstva je brati v njih. Živim ne le med gozdovi in travniki, ampak tudi z njimi, ob Savinji, ki tiho upočasnjuje svoje zadnje korake, med Kopitnikom in Velikim Kozjem, kjer spomladi vsak ljubitelj gorskih rož najde nekaj za svoje oko …
(Iz knjige Marije Lipovšek Schüller, Ptice želja)
Preprosto …
Ni vsak splet besed pesem
in ne kup prošenj molitev,
kot notno črtovje ni melodija,
niti valovanje teles ples.
Vsaka ptica pozna svojo pesem;
lahkotno jo pleše povsod
in trave se klanjajo vetru
brez taktov, črtovja in not.
Čudež rastlin in živali
ne da se prenesti v ljudi,
ki gluhi za klice narave
ostajajo v večni temí!
Ne priznavajo ptic in ne trav,
prepolni so bolnih skušnjav,
slepi za umetnost narave,
ki zibel je njihovih zmot.
Novembrski sonet
Novembrskim trtam, ozaljšanim z zlatom
rjasta hosta vrača odmev,
trate še vedno so živo zelene,
vsesvétnic razkošje zaslanja vsak plot.
Narasle vodé so se umakníle,
le blatne sledi so razprle v nebo,
kjer sonce še vedno z modrine se smeje,
takoj ko predre jutránjo megló.
Na gozdnih poteh korak šelesti
in palica vztrajno liste nabada,
kot davni spomin prebada srce –
ni več razpotij skupnih poti;
z mojim korakom gre vštric le samota
in žalosti polno jesensko srce.
Tujci
Slehernik je unikat,
a redko kdo kot jaz – čudak,
ki od ljudi beži
in se samote veseli.
Odmaknjeni so mi –
obraščeni z načrti,
dušeči se v željah
in sami s sabo sprti!
Ne potrebujem jih –
prav vsi so si enaki,
jaz zanje sem sanjač,
a oni zame so – bedaki!
METKA MAROLT
Metka Marolt je bila rojena leta 1979 v Celju. Je študentka Akademije za glasbo, smer flavta ter Fakultete za družbene vede, smer komunikologija.
Z glasbo se ukvarja že 15 let. Sodelovala je na državnih tekmovanjih mladih glasbenikov Jugoslavije in kasneje Slovenije. V l
etih 1991–1998 je osvojila eno zlato in dve srebrni priznanji. Svoj talent je dokazovala na številnih nastopih pri nas in v tujini.
Pesmi piše 8 let, leta 1998 je izdala pesniški prvenec Na belem oblaku.
Moje drevo
Upadel je zadnji list z mojega drevesa,
dežna kaplja je našla zibel v njem.
Uprla sem oči v začarano drevo,
visoko vzpenjajoče se k nebesom.
Še zadnjič sem se ozrla,
nato sem s sklonjeno glavo poljubila tisti mrtvi list.
Prinašal mi je srečo.
Izgubljeni čas
Gledala sem te z odprtimi usti,
ker nisem mogla dojeti,
da ima lahko en človek tak fazni zamik.
In potem sem ugotovila,
da ni poanta v tem,
da ti sploh kako stvar razlagam.
Itak bi s tvojim IQ dojel šele jutri.
Sranje, si izguba časa.
Na postaji
Čakam,
nič novega se ne zgodi.
Starec pristopi k meni,
mi poljubi roko,
kot da bi bila nekaj posebnega,
nato odide.
Gledam naokrog,
nikjer nikogar,
ki bi razumel.
Saj ne morem pričakovati
od bedakov,
da bi razumeli.
V
IRGINIJA MEHLE MAJERIČ
Svoje pesmi je objavljala v glasilu Banke Celje – Banka in mi, v reviji Tajnica in v glasilu občine Hajdina. V zadnjem času piše misli namenjene posameznim priložnostim. Objavljamo nekaj izsekov.
Materi
… bila je prvo, kar uzrle so oči
zvečer se lik njen zlil je s sanjami,
ujela je vsak začeten, negotov korak
in vsaka solza, ki je oko jo potočilo
se zlila je v njeno krilo …
Vnučki
… mladost se moja s tabo je vrnila
kot metulj razprla pisana je krila …
Ob poroki
… ko srce zaleskeče se v očeh,
skrije se v nasmeh,
ko ob licu zažari
in se začuti v dlaneh -
življenje popelje
po najlepših te poteh …
Ob rojstvu
… kako lepo zaslišati je jok,
kako hitro se pozabi bolečina,
vse hudo se čez noč izbri
še iz spomina -
ostajaš s srečo v svojih rokah,
ob njej zastaja ti dah …
Učiteljem
… Kot niti spletajo v vez se dragoceno,
begala so mlada srca
iščoč napotek vreden
in iskren,
iskala so smeri, poti -
za njimi le v slutnji so sledi,
a srce polno ljubečih
je vezi …
Prijateljem
… kje srečo požlahtnim,
kje žalost zvodenim -
že vrsto let
odgovor v srcu nosim – brez besed …
… kot prvi zvonček,
ki na jasi me pozdravi,
kot pesem ptic selivk,
ki sluti se v daljavi
in maestral, ki nežno mrši lase,
val morja, ki boža srce,
kot vroč kostanj, ki ogreje premražene roke,
kot sonce, ki se ujelo v listje je jeseni,
si trenutek sreče ujet v meni …
Zborovodji
… veter se podi s svojo melodijo,
ptica v letu ima svoj spev,
deževne kaplje ritem,
snežinke sanjajo napev,
se v taktu zliva potok v reko,
začenja žarek jutra hvalnico neizpeto …
Ob krstu
… zbudilo se je jutro v novo življenje,
odprlo nebeške oči -
kot sapica je, ki nosi obarvano listje jeseni,
snežinka, ki pada na mehko belo ravan,
pisano cvetje igrive pomladi,
najlepši vroč sončen dan …
Pa vedar so pota često viharna
in trpek je mraz,
ni cvetje vedno v razvetu,
ima sončna pripeka še en obraz …
takrat bom zate varno zavetje,
topla dlan,
pri meni zimzeleno bo cvetje
izvir za suh sončen dan …
V zahvalo
… ko gledaš reko - pozabiš, da iz kapljic je dežja,
zasnežena ravan – snežinke, ki so v noči padale na tla
in vsaka lepa gesta, stvar - iz trenutkov je življenja dragocenega …
Bralcem
Če kdo te vpraša, kako ujeti sanje -
odgovor je le en: verjeti moraš vanje!
Ko segaš po zvezdicah z neba,
ne pozabi ujeti snežink, preden padejo na tla!
V snežni noči iščem srca melodijo,
pesem davno izgubljenih not …
V duši moji je tišina -
izbrala napačno sem pot.
DARINKA PAVLETIČ – LORENČAK
Rojena je bila leta 1924 v Rečici ob Paki. Je akademska slikarka. Razen slikarstva je obdarjena tudi z drugimi umetniškimi talenti, kot so glasba in literatura.
Od leta 1955 je pripravila več kot petdeset samostojnih razstav, doma in v tujini. V zadnjem letu je razstavljala v Laškem, na Polzeli in v Slovenskih Konjicah, sodelovala pa je tudi na Mozaikovi koloniji v Braslovčah pod pokroviteljstvom MOS.
Za svoje likovno ustvarjanje je prejela številna priznanja in nagrade: Šlandrovo nagrado (1979, priznanje kulturne skupnosti Celje (1973), diplomo Zlato pero v Beogradu za ilustracije (1974), celjsko zlato pero v Beogradu za ilustracije (1979, celjsko Prešernovo nagrado (1974) in še marsikatere druge.
Pesmi je objavljala v Savinjskem zborniku, v Obrazih, v monografiji Polzele, v zbirki otroških pesmi Povej mi pesmico in na Radiu Slovenija.
Navadna pesem
V zaprti školjki časa
že davno sem obmirovala,
kot kamen tam na kraški gmajni,
kot trhla veja starega drevesa.
Utrujen je moj duh,
še bolj telo,
ki starost ga pretresa.
In čakam,
da jesen zagrne nebo,
ki se nad mano pne.
Čas zdaj počasi briše vse.
Mladost, ljubezen, sreča
so besede – no ja, o njih
se v pesmih piše, govori.
Kakor privid ostale so
tam daleč, daleč.
Ker sreča me ni obiskala,
ljubezen me je zapustila,
mladost pa – kje je že ostala?
In ko betežna stopam
v bresočončni, prazni dan,
ljubezen vrne se in me objame.
Dragulj, ki nikdar ne zbledi.
MOJ SIN IN MOJA HČI.
Kjer je cvetel rožmarin
Suha je trava,
rdeča je prst,
shojena je pot,
ki me je vodila
v nebesa ljubezni.
Spomin se dotika
minulih let.
Brez bolečin,
brez žalosti.
Z občutkom
,
da vse mine.
A še je nekje
prgišče sanj.
Nekoč tu cvetel
je rožmarin
in sivkam vonj
dehtel je vsepovsod.
In bil je čas poletja,
čas upanja, čas cvetja.
Ko stopam
preko kraških polj,
kjer sivka je
dehtela v noč,
ko iščem pot,
kjer je nekoč
cvel rožmar
in,
zavem se –
ni je več.
Stezo drago
je prerasla trava.
ostalo jo je
le za ped.
Zdaj kamen tu
in kamen tam
prekriva
njeno sled…
Epilog
Vroči dnevi
s temnimi urami
hrepenenja
so minili.
Dnevi iskanja
in čakanja
so se zgubili.
Ure minevajo,
minute teko.
Čas
počasi
vse tihe žalosti
zabriše.
Nemih spominov
nikdar ne izbriše.
Jesenskih
čarobnih barv
razkošje
je hitro zbledelo.
Umrle so breze,
kostanji.
V sivino
se vse je odelo.
megla
so cunjastih kope
se vlekle čez zemljo
razpokano, staro –
kot dolge,
boleče minute.
Pokrile jesensko
čarobno utvaro.
V led
je uklenil mraz
vse tihe loke,
gaje.
Kakor človeška srca –
bolečina.
V viharnih metežih
zasneženih noči
je slutnja smrti
objela
koščke spomina.
In spet je pomlad.
So sanje in želje.
Spet je povsod
samo veselje.
Spet bo poletje
z vročimi dnevi,
jeseni čarobne
sanjavi odmevi.
Zima bo –
kakor vedno –
snega nam nasula.
In jaz?
Ker zopet bo pust,
se pustno oblekla bom
in obula.
ZVONKO PERLIČ
Rojen je bil leta 1941 v Celju. Po poklicu je univerzitetni diplomirani ekonomist. Bil je znan napovedovalec in voditelj na Radiu Celje, moderator na javnih radijskih oddajah in tudi voditelj televizijskih oddaj na RTV Ljubljana. Deloval je v različnih celjskih podjetjih kot vodilni delavec. Prepotoval je domala vse države Evrope, poslovno in privatno.
Pesmi je pričel pisati v zrelih letih, intenzivno od marca leta 1999, ko je oslepel. Jeseni leta 2001 je izdal svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Ko so jablane vzcvetele.
Pisal je številne novinarske članke s področja gospodarstva, političnega in socialnega življenja, ki so bili objavljeni na Radiu Celje, Radiu Slovenija, Radiu Šmarje pri Jelšah ter v časopisih Novi tednik, Delo, Večer, v reviji Gospodarski vestnik idr.
Pesmi je predstavil na Radiu Slovenija, Radiu Celje, Radiu Šmarje pri Jelšah in na VTV Velenje.
Mati, ne pozabim te nikdar
O, mati,
veliko sem ti hotel dati
v povračilo za dobroto,
za ljubezen in lepoto.
O, mati,
naučila si me brati,
zapisati misel
in razbrati smisel.
O, mati,
kje so tisti časi zlati,
ko si kot ptičica vesela
prelepe pesmi pela …
O, mati,
da mi je le znati,
od kod ti tista moč,
kdo ti nudil je pomoč!
O, mati,
znala si roko podati,
še čutim tvojo dlan,
še vem za svoj pristan.
O, mati,
moral sem se življenju dati.
In zdaj pod njegovim bliščem
opravičilo zase iščem.
O, mati,
vem, da moraš iti,
a sprejmi moj poslednji dar,
ne pozabim te nikdar.
O, mati,
vem, da ne moreš ostati …
s teboj sem vsak trenutek,
prelep je ta občutek …
Preženi strah
Na skrivnostnih poteh mojega
življenja se prepletajo korenine
sreče in nesreče. Ni me strah
trpljenja in bolečin, strah me
je samote, ki hoče v dušo, v
misel.
Kje so bogovi, da me branijo
pred to moro, kje so vetrovi,
da odpihnejo strah iz misli?
Naj pride sonce. Naj s svojo toploto
omami dobro in zlo, da dobro ostane,
zlo pa zaspi. Strah me je samote,
demonov nesreče, biričev nasilja,
valptov življenja.
Kje je pot, ki vodi
mimo teh zablod, kje je cesta, ki
pelje v širni svet? Hočem iti daleč,
tja do morja in še dlje … Na njegovih
dlaneh bi zaspal za večno …
Skopuh
Tu nekje živi skopuh,
za ves svet je gluh,
vedno pravi, da je suh,
da živi samo od muh.
Če ga prosiš za pomoč,
brž oči obrne proč
in kot volk zavijajoč
zgine v temno noč.
Ves čas glasno stoka,
včasih tudi joka,
da so čevlje mu sezuli,
in da bos je, tuli.
Spremenila se bo klima
in prišla bo huda zima,
on pa nič denarja nima,
revež, to pa res ni prima.
Resnica pa je taka,
da se ti naježi dlaka,
saj skopuhova beseda vsaka
nikakor ne prepriča siromaka.
Če skopuh bi kaj izgubil,
trikrat bi nazaj dobil,
svoj denar bo dobro skril,
iz revežev bo norce bril.
Skopuh je pravi bogatin,
zares zvit je ta fakin,
poln raznih je dobrin,
res je pravi pasji sin!
KARL PETRIČ
Začetki Petričevega literarnega ustvarjanja segajo v zgodnja osemdeseta leta. Svoje pesmi in kratke zgodbe redno objavlja v raznih literarnih revijah, in sicer v Mladih potih, Dialogih, Obrazih ter v literarnih oddajah Radia Slovenija. V devetdesetih letih so mnoge njegove stvaritve ugledale luč sveta tudi v knjižni obliki: proza in pesmi v zbirkah Kaskader spomina (1993), Skozi pajčolan (1994), kratka proza in igre v zbirki Giljotina pravice (1994), novejše pes
mi pa v zbirkah Notranji odmevi (1994) in Semafor mišljenja (1996). Leta 1995 je v sodelovanju z bratom doc. dr. Teodorjem Petričem izdal tudi besedila z notnimi zapisi z naslovom Vrata v poletje. V istem letu je tudi izdal svojo esejistično delo Hierarhologija I. del. Zdaj po končani diplomi, z naslovom Uporabniki knjižnic in stres, ima namen izdati svoje kratke zgodbe in roman z naslovom Kompas usode. V prihodnje se je zavezal, da bo poskušal s pomočjo Celjskega literarnega društva, kjer je tajnik, in Šolskega centra Celje, kjer je bibiliotekar, spodbuditi mlade literarne talente.
Sredi potrtosti in hrepenenj [erratum hrepenenja]
dolge vejice breze
neusmiljeno bičajo in božajo
neutrudno mlado telo
lica v jutranjem svitu
so vsa zagorela
od opojnosti
in sočno
sti njenih ustnic
še en dan za novo noč
sla vrta v drobovino
nenehno in večno
preko loka mladosti
v onkraj tihožitij
kot tobogan sredi jutranje rose
se razpostre in spremeni v paro
dve osebi v polmraku
polno bojazni in hrepenenja
luč med njima ogrado pr
ede
tjavdan brez sanj
žlahtna
upanja potujejo zaman
od globinskih čustev
je odjeknilo
v neobhodnosti dotika
izmučen in hkrati osvežen
neuničljivi stik
se spremeni v vulkan
potrto in razžaljeno
se pogleda razideta
slika neznansko hitro zbledi
a nežna strela
lebdi v nepozabnost
prekipi prekipi nakar se
zadnji ton iz fanfar in violin
obdrži
do razkola duše in telesa
Pesem je nastala leta 1986, objavljena na Radio Slovenija leta 1987 in v pesniški zbirki "Kaskader spomina" leta 1993.
Struna v labirintu laž [erratum laži]
peščeni vihar slepi oči
rdeča pot vodi v labirint noči
preko porušenih stebrov iluzij
v zrak se dviguje ognjeni dim
naključje je razneslo
sključenega starca
v duši številnih bolesti
prelestno pada v objem
kraljici mraka
krvniku nedolžnosti
v pragozd se vije skrivnostna pot
ki se v loku potrto vzpenja
na dno mastnega močvirja
strupenjača se kot strela
vgrezne v njegovo nagubano meso
in ga reši še poslednjih muk
prizidan obstoji
struna iz kože in kosti se izgubi
in zatone v daljni kraj neresničnosti
glasba zvoka prebada mrtvo hrepenenje
iz pločevine narejenega fanta
-(brni kot stara razglašena kitara)-
in se kot gnojna kaplja iz črnega srca
odpre
nakar odteče v kanale ognja in megle
izpari v ognju
spoji se z meglo
Pesem je nastala leta 1986, objavljena na Radiu Slovenija leta 1987 in v pesniški zbirki "Kaskader spomina" leta 1993.
Polet v neznano in padec
Ob vznožju petih stolpnic se je polagoma začelo svitati. Mrak, ki je dotlej pokrival železobetonske konstrukcije in utrujene obraze spečih ljudi, je s krikom petelina z neke zelo oddaljene kmetije začel izginjati. Nadomestila sta ga svetloba in brnenje diletanske trobente. Mnogo vek se je napol priprlo. Po nekaj neuspelih žarkih sonca v utrujena telesa so končno le zaškripale številne posteljne vzmeti: sključeni ljudje so šli v kuhinje, kjer so vključili kavne mlinčke. Ves kompleks petih stolpnic je začel brneti kot letališče prihajajočih in odhajajočih letal. Let ptic in burno mijavkanje nekega steklega mačka bi l
ahko bil pravi vzrok za jezo vseh mimoidočih hlapov sparjenega zraka.
Bolno spočeto jutro po nekaj minutah za večino zemljanov ni bilo več razvidno. S požirkom kave so se že prav v pričakovanju zamislili pri delu. Ob tem pogledu bi lahko marsikdo mirne duš
e dejal, da je cilj vseh ljudi en sam.
Martin B.K. je stopil do okna in se zazrl v nenadoma nastale barvaste zračne gmote, nedaleč od njegovih rok in nog. Prevzela so ga silna neobvladljiva čustva. Nato nekaj minut popolne tišine, zatem burno eksplozivno odpiranje in zapiranje stanovanjskih vrat, mrzlično tekanje, celo skakanje po oguljenih stopnicah. Brnenje avtomobilskih motorjev ni kazalo znaka, da bi sploh kdaj prenehalo. Končno, ko je ves hodnik utihnil kot ruina hrupa, mu je zašepetalo v uho:
ALI VIDIŠ TE POTI, OBDARJENE Z VSO ČEDNOSTJO IN NESKONČNOSTJO VESELJA IN TIHO ŽUBOREČE MELANHOLIJE?
OPRIJEMLJI SE VRTINCEV, KI TI BODO IZRUVALI VSE GLOBOKO ZARAŠČENE KORENINE BOLEČIN IN TE SPOJILI Z VSEMI MAVRICAMI ONSTRAN SLADKIH IN NEŠTETIH BISTRIH POTOKOV!
"Ja, vidim!" je neznanemu glasu začudeno odgovoril.
S kretnjami izkušenega plavalca in skakalca je skozi okno zapustil svojo sobo.
Počutil se je kakor pero z minimalno težo. Kot zamah svobodne peruti ga je odneslo v raj sožitja, v spanje nič hudega slutečega. Kot zvezda velikanka je sedaj osvetlil planete. Zračni tokovi, malo zaradi višinskega padca, malo zaradi svoje narave, so ga božali po tilniku. Ovijali so se mu med prste, kakor lijana okoli pragozdnega drevesca. Ljubko je priletelo nekaj kakadujev, ki
so mu z velikimi močnimi zamahi kril ovlažili možgansko skorjo, ki je bila še pred nekaj sekundami prav izsušena. Ta boj z neznanim demonom je neskončen, toda prejšnja brezbrižnost, svobodomiselnost se je nenadoma sprevrgla v strašno fobijo. Zaslutil je bolečino, zaslutil je deformacijo telesnih udov. Nekaj grozljivih krikov, nakar zopet popolna tišina. Glasovi siren, prerivanje, panika !
Kratko prozno delo je nastalo leta 1983 in je bilo objavljeno v zbirki kratkih proz in pesmi z naslovom "Skozi pajčolan
" leta 1994.
ZORAN PEVEC
Rojen je bil v Celju leta 1955. Je ekonomist in profesor slovenščine. Zaposlen je v Cinkarni, kjer je vodja Strokovne knjižnice.
Pred leti je bil na regijskem srečanju izbran na republiško srečanje mladih pesnikov in pisateljev Slovenije. Bil je tudi edini predstavnik Slovenije na enem od srečanj pesnikov in pisateljev Jugoslavije.
Na natečaju za Evropski mesec kulture v Ljubljani je prejel tretjo nagrado za pesem Mesto (prevod v angleščino); kasneje je bila prebrana še na podelitvi Župančičevih nagrad.
Objave pesmi – vse pomembnejše literarne revije pri nas (Literatura, Nova revija, Sodobnost, Dialogi, Apokalipsa, Revija 2000). Prevode pesmi iz angleščine so mu objavili v Reviji 2000 in v sedaj že bivših
Razgledih.
Pesniške zbirke – Orbis pictus, 1986; Zapisi pozabljenih, 1996; Pod silikonskim nebom, 2000.
Papirnate tapete
There is a land called Lost
at peace inside our heads.
Geoffrey Hill
I
Pripoved v bajko svetle zvezde nosi,
pogled usmerjeno drži se shojene
poti, kaplja dežja, majhno veselje,
trepetavi glas. V sobi slika v okvirju,
na njej odstrnjen pajčolan pokaže
smiselno nesmiseln prizor –
oseba a sedi v fotelju, ob njej stoji
telo brez jaza, prismuk morda,
morda le maska, virtualni skeč,
v kamnu znanci brez obraza
in ženska s sklonjeno glavo
izgleda, kot da teži jo bivši čas,
ki nosi ga s seboj spomin boga.
Oseba b – z njo angel onkraj vsega biva.
Človek in ptica
Sončno popoldne.
Človek se sprehaja po parku.
Ozre se proti nebu,
proti krošnjam dreves.
Na veji sedi ptica.
Prepeva.
Človek spleza na drevo.
Posluša ptico,
poskuša oponašati njen glas.
Potem pogleda navzdol
in vidi samega sebe,
kako pada z drevesa.
Moški v sobi
II.
Moški v sobi,
sedi na stolu.
Razmišlja.
V prividu si nariše žensko.
Ta ima dolge ali kratke lase,
velike modre ali kakšne podobne oči,
oblečena je v prozorno bluzo,
skozi katero silijo vršički napetih prsi;
z bosimi stopali stopa
po cerebralnih zavojih
moške domišljije.
Moški v sobi,
nepremično zroč v podobo,
ki mu prikimava.
Potem pomisli,
ali navidezna ženska že ve,
kaj on razmišlja.
In seveda ve, da se ne moti.
MILKA POVŠE
Gora ni nora
Pravijo, ni nora gora,
nor je tisti, ki gre gor.
Jaz pa nora sem na gore,
kdo pa mi za to kaj more?
Res se treba je truditi,
če do vrha hočeš priti,
dosti znoja pretočiti,
mnogokrat se vmes spočiti.
Ko se z vrha razgleduješ,
svet pod sabo občuduješ,
trud pozabljen je takoj.
Malo gori še postoj!
Vidiš, tamle, tista gora,
drugič moja biti mora.
Tak je moj današnji sklep.
Ko pa je ta svet prelep.
Sijaj, sonce
Sijaj, sonce,
sijaj, sonce,
sijaj, ko je zunaj mraz,
naj telesa se ogrejejo
nam na tvoj ukaz!
Sijaj, sonce, nam ljubezni,
sijaj, ko je v srcu mraz!
Naj ogrejejo se srca
vsakomur okoli nas!
Novoletne želje
Česa si najbolj želimo
zdaj, ko je spet leto mimo?
Več snega, da tole zimo
spet po starem preživimo.
Vigredi lepo zelene
in cvetoče, polne sreče
in ljubezni. In nobene
želje naj nam ne odreče.
A poletje naj bo tako,
da ne bo spet vse se scvrlo,
kakor zdaj že leto vsako.
Da nas ne bo spet potrlo.
Pa jesen bi bolj z veseljem
zadovoljni pričakali,
če ustreženo bo željam,
kakor smo se nadejali.
Potem se ne bomo bali
nove zime, res snežene.
Če še zdravi bi ostali,
želje bodo izpolnjene.
JURE RAVNJAK
Rojen je bil leta 1979 v Celju. Študira na Fakulteti za pomorstvo in promet. Poleg literature ga zanimajo tudi novejše glasbene smernice.
Leta 1999 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko Plastika.
Stopinje v polmraku
mrk sredi dneva
spolzi ti skozi oči
v ušesno votlino
da bi zamašil
tvoj glas
kažeš zobe
pena ti sili skozi njih
v prašno neskončnost
v mejna prostranstva
zelenih vrtov
ti greš in se usedeš
na pesek na skale
na neskončne obale
tvojih modrih misli
za barvo novega dne
UNDERDEPRESIJA
KO PRIDEŠ
KJER JE ZID
DA JE DEPRESIJA
TAM NEKJE NA NEBU
JEBE SE MI ZA VSE
ZA ROŽE IN SONCE
POL LITRA PIRA
IN ZA PRAZNE FUNKCIJE
JE TO KONEC, PRIJATELJ?
TAM POD MOSTOM
ČRNIH SENC
Kje se skriva realnost?
Skromen drevored
je iskal tvojo mladost.
Tiha senca
jo je skrila pod svoje srce.
Tvoji pogledi so se izgubljali v času.
Čakala si, a to n
isem bil jaz.
Nežni koraki so pogledovali na uro.
Nedolžna ljubezen
je našla tvoj strah.
IRENA REHAR - IRČA
Rojena je bila leta 1960 v Celju. Zaposlena je v Cinkarni. Bila je član recitacijske sekcije in dramske skupine v Vojni
ku ter urednica mladinskega glasila ter vodja sekcije za kulturo v Cinkarni.
V tem podjetju je pripravljala tudi pomembnejše prireditve in bila pobudnik ter član odbora za izdajo zbirke pesmi Stopinje štirih in Po sledeh.
Udeležila se je treh republiških seminarjev za kulturo in je članica Celjskega literarnega društva.
Ujet spomin
Pogled ustavil čas, premaknil ga nazaj,
svet okoli naju, nepremično, nemo je obstal.
Bila sva le midva in usoda,
ki na harfo nežno zaigra.
Povsod tema, le iskric roj z neba
o sreči in ljubezni šepeta.
Neskončno skladje, pa čeprav za hip
v prsih porodi nemir, da ti zastaja dih.
Boža glas te, žge dotik,
iz daljave slišiš glasbo, ki ti je navdih.
Sama sva v množici ljudi,
le tam na steni pritegne slika, ki visi.
otok sanj in val želja,
ki dviga se in vabi, da obiščeš ga.
Ne danes, jutri … a morda že kdaj našla bova tisti raj,
ko trenutek sreče se bo v večnost spremenil
in dotik ljubezni še bolj okrepil.
Moč sanj
Zaman zatiskati oči
do onemoglosti, da žge, boli,
ko vendar to sva jaz in ti
in hrepenenje, da duša te boli.
Mi sanje noč prepolovi,
te duh moj išče, hrepeni
po tebi, na skrivaj le koprni
in bolj in bolj si te želi.
Udari grom, odžene sanje,
ki predolgo sem verjela vanje.
Zagledam v soju prave te luči,
kot tujec si, ki mimo mene odhiti.
Vse bilo je kot pomlad prezgodnja,
ki bohoti se le nekaj dni,
naslaja dušo nam in preden jo še poteši,
jo slana, mraz objestno pomori.
Prebuja dan se, zarosi oko,
pogled pa vprašujoče ozira
se v nebo,
kot da tam odgovor bi iskal,
zakaj pomlad je mraz izdal.
KRISTIJAN ROPOTAR
Ostala si …
Ostala si samo otrok.
Otrok, ki jé čokoladice,
se igra s plišastimi medvedki
in poka balone.
Ostala si le kamen,
ki spotika ljudi okoli sebe,
boli, ko pade v glavo
in se ga ne da razbiti.
Ostala si čisto prazna,
brez pomena,
s pomanjkanjem zraka!
Prazna,
kakor škatla; nekoč polna sveč.
Ostala si križanka –
brez gesla,
na praznem listu.
Neizpolnjena in sama!
Ostala si …
Diagnoza
Dali ste mi diagnozo,
po kateri pljuvajo čebele.
Od slabosti črve zvija!
Presenečate me s svojo inteligenco –
kako ste pametni …
No, dajte mi še kak nasvet!
Morda se bo tokrat metulju razlil žolč,
ali pa bo treba opicam operirati slepič?
Kaj pa, če bi poizk
usili znova?
Golobi bi verjetno izumrli
in namesto njih bi po Benetkah letali dinozavri!
Saj ne, da bi bilo kaj narobe,
niti da vas obtožujem,
le vaša diagnoza je sumljiva.
Zamenjajte poklic!
Kradete voljo do življenja!
Se zavedate, da ste kleptoman?
Po vaše tulijo volkovi,
ki imajo prebavne motnje.
Trdite, da so srne suhe,
ker imajo trakuljo,
ne spreminjate mnenja, ko zagotavljate,
da ptice nimajo posluha
in pojejo za gluhe!
Ste zbrani?
Napisali ste, da je kokoš grešnica,
in da naredi splav vsakič,
ko izvali jajce.
Kako predrzno!
Kaj boste pa sedaj rekli?
Bil bil …
Ura je 23:19, jaz pa sam.
Obupan.
Za mano je hud dan,
poln patetičnih glasov
in spačenih obrazov.
Pred mano pa megla,
ki čudežno mi moč obeta.
Energijo črpam iz revme,
če je to sploh rev
ma,
kar v nogah čutim.
Da, res.
Saj sem mlad,
dovolj se imam rad,
A NAME NE VPLIVAJO
PRIJAZNOST IN TOPLINA, KER JE TO HINAVŠČINA.
PREVARANTI, SAMI GNOJI!
EDEN VEČJI KOT DRUGI.
In pravijo, da so prijatelji.
Idioti, nesposobneži, naduteži!
Kako preziram nasmeh …
To je laž, to je greh.
Milijoni, milijoni,
samo denar.
Jaz da bil bi milijonar?
Jaz pa bil bi kmet.
Da, svojo njivo bi imel.
In eno drevo,
sadovi bili bi moje zlato,
pozimi bilo bi mi zaupnik
in v jeseni namesto slike.
En sadež bi podaril tebi.
Res. Samo enega!
Ostalo bi bilo moje!
Imel bi tudi devet krav,
enega prašiča,
sedem kokoši
in dva petelina.