3del
|
3. DEL ZBORNIKA MENU: |
|
Bil bi kmet. To bilo bi mi življenje … Brez ogorčenja, brez nepotrebnega hlinjenja in obotavljanja. Bil bi kralj. Kralj – kmet. Zelo dobro. Kakšno bo pa jutri vreme?
Rojena je bila leta 1977 v Celju. Končala je gimnazijo v Celju, diplomirala je iz razrednega pouka na Pedagoški fakulteti v Mariboru
Glede svojega ustvarjanja meni, da je razcepljena med kulturno-umetniškim življenjem in socialnim udejstvovanjem.
Med študijem je bila pet let prostovoljka na Centru za socialno delo v Žalcu (sedaj pa je prostovoljka na CSD Celje), kjer izvaja učno pomoč v tamkajšnji skupini za otroke na razredni stopnji. Opravila je tudi tečaj za voditelja Mladinskih delavnic in bila usposobljena za svetovalko zapornikom, s katerimi dela že 6. leto. Nekaj časa je delala z odvisniki drog v dnevno informacijskem centru Želva v Žalcu, vrsto let pa je delala tudi s posameznim i uporabniki psihiatrije.
Prvi zametki poezije so nastali že v gimnaziji, pisanju pesmi pa se je še posebej posvetila kot študentka.
Do sedaj je svoje pesmi objavljala v različnih časopisih in v nekaterih zbornikih, med drugimi tudi v celjskih “Novih o brazih” in reviji Mentor.
Poleg poezije piše tudi črtice o dogodkih in srečanjih z ljudmi, ki so na njeno življenje naredili večji vtis.
Zanima jo tudi likovna umetnost; ukvarja se s slikanjem na steklo, nekoč pa bi se rada poizkusila tudi v obdelovanju gline in lončarjenju.
Na večer zaprem oči in nekaj v meni se lahno prebudi, te podobe o bratstvu in enotnosti jugoslovanskih dni, kola pobratenih narodov in grški sirtakis maturantske večeri.
In um ve, kaj ni dobro za krhko srce, zato se umakne iz kinodvoran, kjer Lepa sela lepo gore.
A neizbežna je, ta nostalgija večernih dni, ne prizanaša mi ob tenkih zvokih violin in Đoletove Da rata ne bude.
Sprašujem te: Od kod prihajaš, moja balkanska duša, moja vroča kri? Zakaj si tako daleč, da te ne morem prijeti, in zakaj tako globoka, da ti moje potapljajoče telo ne vidi dna ?
Je mar kriva Alka, ki zaziba telo v ciganskem ritmu, morda sij sveč ter jazz & blues v družbi na Kladivarju? Ali pa je vse to moja otožna duša, zajeta v nostalgijo večernih dni?
Jesensko listje šelesti na betonskih, mrzlih tleh zapuščenega mesta. V vseh svojih barvah je pisano, kot še nikoli. Veter ga premetava sem ter tja. Poigrava se in ga obrača, ogleda si vse strani štrleč ega listja.Ogledam si ga tudi jaz: rumena, kostanjevo rdeča, in eden ... ta je v barvi tvojega očesa. Nate me spominja!
Pohodim ga.
Vse, kar je med nama (med in solze), se nostalgično vije; spletena gnezda ptic v srcih in travnate prerije.
Vse, kar zapustiš, so besede v temi, čakajoče zaman rojene misli na golih gimnastičnih telesih
in brodu ob Kolpi.
Izhaja iz misli, da je del vsega, in da je vse del nje. Od tod je iskati njene stvaritve, če jih začuti, potem so, in če jih ni, ni kaj ustvarjati.
Največjo umetnost ji predstavlja “naučiti se ljubiti in odpuščati – biti luč sočloveku in ne tema … to, kar vsi razumemo, dojamemo pa ne globoko v sebi …”
Pravi, da bi pomenilo razumeti in dorasti tej umetnosti postati človek, kakršnega si je zamislil Bog, ker je Bog ljubezen in ljubezen je Bog.
Namesto vas sem slekla svojo dušo
Cel svet imam na dlani, miljone pod nogami, Jaz pa se ukvarjam z Vami. In to vse samo za svojo čisto vest, da ne bi rekli, da niste me poznali, da niste vedeli, da sem ista kot Vi …, da vse tisto, kar boli Vas, skrijete, poteptate.
Zato, da bili bi fini – lepi … a ostanete le prazni. Jaz pa sem namesto Vas slekla svojo dušo … Pa jo glejte …, glejte …, a ne gledate mogoče svoje.
Odhajajo vse sanje in vse želje in tista prekleta slaba vest, ki vlada milijonom – tudi odhaja s prekletstvom – prekletih, ko so največji sovražniki svojih staršev – otroci.Kakšni starši smo, če nismo sposobni ljubiti … in kakšni so otroci, ki niso okusili ljubezni. Kakšni? A smo sposobni pogledati malo dlje od svojih stopal in videti odraščajoče otroke, ki zavestno drvijo v smrt pred našimi očmi … in s svojim vandalskim načinom kričijo … pomagajte … pomagajte … Mi vsi pa se zgražamo in gremo dalje … v pobožni želji – hvala Bogu, da to ni otrok – pa kdaj pomislimo, če nas to še čaka, če mogoče kdaj bo – pa ravno naš otrok čez 5, 10, 15 let. Ja, res, zgroziti bi se mogli vsak zase, sami nad seboj. Saj to ne more biti res – ali pa je in nočemo videti resnice – le slepi gremo dalje, dalje … v propad, v propad na drug način, a skupaj z našimi otroki.
LJUBEZEN MALO DRUGAČE – MALO PO MOJE
LJUBIM ODER – GLEDALIŠČE LJUBIM PESEM NEIZPETO LJUBIM OLJE – VONJ TERPENTINA IN NAPETA PLATNA …
LJUBIM ODER, PESEM, SLIKO, SKOZI TO – POVEM, POKAŽEM, DA V ŽIVLJENJU NE NA LAŽEM …, KER ŽIVLJENJE PREKRATKO JE, DA BI ČLOVEK SE SKRIVAL IN LAGAL, PREVEČ JIH JE, KI TO POČNEJO IN MENE NI ZRAVEN …
JAZ RADA ŽIVIM IN IMAM RADA LJUDI … A NAJRAJŠI IMAM ZAENKRAT VELIKEGA TRDEGA KURCA OD MOJEGA …
V viharju tavam naokrog. Še korakov ne prepoznam in brez radosti se prelivam. Sprašujem sapico, zakaj hoče čistost občutka, zakaj joče, ko nima bližine, zakaj hrepeni? Zakaj, zakaj …?
Oh, veter, pobožaj osamljeno vejo in tisto nedolžno cvetlico. Ponesi drhtenje visoko na vrh, da vrneš mi več kot dajem ti jaz.
Pobožam to sapico, ki nosi in objema le mene. Tu čutim odgovor, smisel viharja.
Nikoli več ne bom to, kar sem sedaj. Vsak del mene se spreminja. Diham nov dih in prejšnjega ni.
Ni več obsodb ujetosti, ki hrumijo iz ust nepoklicanih. Nihče se v meni ne sliši. Še največja nesnaga izginja.
Odmaknjenost od razuma zbližuje smisel z vsebino mene. Vem, da lepota ob zavedanju označi le najino pot, ki nima začetka in konca. Samo je in pušča sled.
MIRNO ZRO OČI V NEPREPOZNANO RESNICO. DIH POLNI SAMO TA SEDAJ. LE KAJ JE RESNIČNO?
MORDA DREVO, KAMEN, OBLAK ALI ZGRADBA UDOBJA? MORDA LJUBEZEN, ŽALOST ALI GLAS, KI PRIHAJA OD SRCA DO ČLOVEKA?
ŠE MNOGO RAZLIČNIH JE MISLI, DA ODGOVOR BI NASTAL.
TODA PRAVEGA IN DOKONČNEGA NI. VSE SE SAMO VRTI IN BEŽI.
OB TIHI POZORNOSTI POSTANI. NE IŠČI ODGOVORA, KI GA NI. ZAPOLNI ČLOVEK LE Z LJUBEZNIJO TA SVET IN POZABI NA ZUNANJI POGLED.
Rojena je bila Celju leta 1940. Živela je v Sv. Vidu pri Grobelnem. Pri drugem letu starosti je bila posvojena. V rejništvu je preživela zelo težko otroštvo, ki ga je tudi opisala v svoji prvi knjigi. S pisanjem se je začela ukvarjati že v otroških letih. Začela je s pisanjem dnevnika, ki ga piše še danes.
Največ piše humorne zgodbe, komedije in skeče, včasih pa tudi kakšno pesem za svojo dušo. Pred triindvajsetimi leti je z dramsko skupino v okolici Celja odigrala tri svoje komedije več kot štiridesetkrat. Leta 1998 je izdala knjigo“IMELA SEM TEMEN IN HLADEN DOM”, ki je izšla pri maribo rski literarni družbi. Piše tudi za časopise, za kar je prejela že več nagrad.
Osebna izjava
Zelo si želim, da bi moje komedije, ki se jih je nabralo kar nekaj, prikazala ljudem in jim s tem ponudila smeh. V teh težkih časih smo vsi potrebni smeha in razvedrila, česar pa nikoli ni dovolj. Predvsem pa si želim, da dela pisateljev in ustvarjalce, ne bi obležala v predalih. Potrudimo se, da jih bodo prebirali ljudje, ki ljubijo in cenijo slovensko kulturo.
Hčerka prijateljice Zinke se je na vsak način želela omožiti. Mati je poroki zelo nasprotovala, ker je bil bodoči zet zelo miren in izobražen, bil je veterinar, hčerka pa delavka brez poklica in zelo trmasta ter prepirljiva. Kljub temu sta se poročila.
Po poroki sta se preselila v malo hiško v sosednji vasi, ki jo je podedovala po babici. Nekaj časa sta mladoporočenca mater Zinko redno obiskovala. Zadnje čase pa so se obiski pri materi vse bolj redčili. Kadar dalj časa nista prišla domov, je Zinka takoj vedela, da je pri njiju nekaj narobe. Hčerka namreč tega nikoli ni priznala in pred materjo sta vedno vse prikrila.
Zopet je minilo dalj časa, ko nista prišla na obisk domov, zato se je Zinka na hitro odpravila na obisk, v cekar je še dala malega petelinčka za kosilo. Čez teden nikoli ni hodila na obisk, zato je bilo to presenečenje. Ko je prispela, je že pred vrati zaslišala glasen prepir. Potrkala je in nihče ni odprl. Vhodna vrata so bila odklenjena, Zinka je vstopila v vežo. Preden je potrkala, je slišala izz a zaprtih kuhinjskih vrat prepir:"Sploh veš, kaj govoriš! Ti bik "zarukani", da veš, da si svinja!" Mati je ugotovila, da je to glas njene hčere Majde. Takoj za tem se je oglasil zet: "Mar misliš, da si ti najbolj pametna! Čisto navadna koza sloka si in t rmasta kot dalmatinski osel!"
Mati je vedela, da gre zares in se je v hipu spomnila šale ter še glasneje potrkala. "Ja, naprej!" se je zaslišal jezni glas hčere. Mati Zinka je počasi vstopila in hčerka je presenečena obstala sredi kuhinje. "Trkala sem, pa me nihče ni slišal, tako glasni ste, kot bi vas bilo deset." "Ali si dolgo trkala?" je preplašena in v mirnem tonu vprašala hči. "Seveda, ravno tako dolgo, da sem slišala, da sta že nabavila nekaj živine. Slišala sem, da imata bika, svinjo, osla in kozo. Ampak če sta že nabavila živali, zakaj nista nabavila zdravih? Slišala sem, da imata "sloko" kozo. Jaz sem mislila, da se ti, zet, kot veterinar bolje spoznaš na živino."
Hčerka je pogledala moža in vsi so se nasmejali. Mati pa je vzela iz cekarja petelinčka in rekla: "Če že imata vse živali pri hiši pohabljene, sem vama jaz prinesla enega zdravega petelinčka za kosilo. Upam, da sem si zaslužila eno kavico."
Pri kavici so se vsi sladko nasmejali in hčerka je ugotovila, da mami ne bo mogla več lagati, da je v njenem zakonu vse v redu. Da pa je bila mera smeha še bolj polna, je mati v veži, ko je odhajala, videla miško. Zelo se je bala miši, zato je glasno zakričala in odhitela nazaj v kuhinjo. Ko se je uspela vsaj malo zbrati, je vsa prestrašena rekla: "Naslednjič, ko bosta zopet naštevala živali pri hiši, ne pozabita na dobro rejeno miš, ki sem jo videla v veži. Pa ni bila "sloka", kar ravna se mi je zdela." Ta dogodek nam je morala Zinka večkrat ponoviti in dolga leta smo se ob njem nasmejali.
Neštetokrat skozi okno zrla sva objeta, večerni veter je v obraz nama pihljal, ob spominih na mladost bila sva vsa prevzeta. V jeseni svojega življenja načrtov sto sva še kovala, predloge nove si prerokovala, načrtom nemogočim se smeja la.Imela sva še sto želja, kot da nikoli ne bova umrla naju usoda kruta je prehitela, nad naju zlo poslala, da je tebe dragi pokopala. V ranem jutru ptički so zapeli, prav otožen se mi zdel je njihov glas, ti omahnil si v naročje moje, kot bi hotel reči :“Glej, draga rešil sem se jaz.” S teboj ujeta sem preplašena obstala, jokala in prosila: “O, Bog nikar, nikar, nikar mi ne vzemi vse kar sem ljubila, zanj živela in trpela, o, Bog nikar.” Leta samote so minila, skozi okno sama zdaj strmim vetrič hladen me objema, kot da še vedno si ob meni ti. Vsak večer pa moje misli poletijo, na tvoj grob prerani in grenka solza me iz sna predrami.
Včasih tako si zaželjena, da po tebi hrepenim, tudi če se s prijatlji veseli m,si na koncu le tebe samota zaželim. Vsak dan je hrupen, muči nešteto nas skrbi, opravki, služba, sto stvari. Zvečer iz svojih ram vse to odložimo in zopet si za hip, le tebe samota zaželimo. V starosti in bolezni, ne trkaj nam na duri, prisotnost tvoja naj ne moti nas ob zadnji uri. Prostor tvoj zasede naj beseda nežna, topla dlan, ti samota takrat pojdi stran.
Rojen 1932 v Ljubljani. Zobozdravnik in primarij doktor v pokoju, do upokojitve delal v Železniškem zdravstvenem domu v Celju, je eden od štirih slovenskih članov Societas internationalis for the history of medicine v Antwerpnu, tudi predsednik Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture v Sloveniji. Avtor zobozdravstvene zbirke v Muzeju novejše zgodovine v Celju ter urednik zobozdravstvenega občasnika Radiks. Izdal je več knjig in veliko število člankov v poljudnem in strokovnem časopisju o slovenskih zdravniških osebnostih in o zgodovini zobozdravstva. Kot literat je izrazito humoristično naravnan, avtor aforizmov in šal, ki jih je tudi zbiral od drugih avtorjev.
Bil je urednik zbirke šal na račun medicincev Smeh na vaš rovaš 1, 2; Društvo zobozdravstvenih delavcev Celje, Celje 1996, 1997. Izdal je zbirko aforizmov, šal in kratkih humoresk Iskri ce in domislice; Društvo zobozdravstvenih delavcev Celje, Celje 1997.
IZVIRNOST MISLI: je nekaj, o čemer redko razpravljamo. Večina jih ima brado. Če bi se Adam slučajno prebudil in vrgel pogled na ta pregrešni svet, bi razen starih dovtipov in vicev ne naletel na kaj bistveno novega. Nič nenavadnega ni, da se enaka misel ali podobna po vsebini in namenu porodi pri več mislečih ljudeh. Pod soncem nič novega. Nisem izvirni mislec, kajti razkril bi se kot človek, ki ne ve, kaj s o že pred njim ljudje mislili. Vedno znova odkrivamo že odkrite svetove, stare misli, ki pa niso plagiat, čeprav izgleda tako. So le stare misli v novi obleki.
Tudi vici na račun zdravnikov so bili, kot so danes tudi, kljub spoštovanem poklicu, edinem, ki lahko premaga smrt, splošno priljubljeni. Zdravniški poklic je od nekdaj vzvišen, od zdravnika pa so pričakovali več idealne požrtvovalnosti, nesebičnosti in zatajevanja samega sebe kakor od drugih poklicev. Zato javnost od zdravstvenega stanu vselej ve liko zahteva, kar nujno pripelje do nasprotij s stvarnostjo človekovih napak in slabosti. Te so v medicini postale tako predmet satire kot odsev pritožb, tožb in kritik bolnikov. K temu so često pripomogli zdravniki sami. Motiti se je človeško! Že to je dovtip, satira, vic. Tako se ublaži teža tragike in se bičajo napake zdravnikov. Sicer pa ni človeške dejavnosti, ki bi ne bila v določenih okoliščinah predmet humorja, domislic in dovtipov.
V medicini se spopadamo z najbolj dragoceno človeško dobrino, z življenjem. In ravno tam, kjer je v igri nekaj najbolj dragocenega in resnega, sta smeh in komičnost najbližja tragiki trenutka.
Med najbolj priljubljenimi pogovori z noto humorja je zdravniški honorar. Hvaležnost bolnikov je kratka. Zdravniki vseh časov so izkusili to bridko resnico. Ozdravljenemu ostane neprijeten spomin na plačilo. Če se mu zdravje poslabša, krivi za to zdravnika. Če pa umre, smatrajo svojci honorar za dejanje, ki ni ravno rahločutno, celo skregano je z zdravniško prisego. So pa tudi ta ki, ki čutijo do zdravnika tolikšno hvaležnost, da se jim zdi celo odveč, da bi ga posebej honorirali.
Hipokrat je dejal, da hvaležnost bolnikov mineva z boleznijo. Dodajam: vzemi denar, dokler je čas, dokler je bolan, ker zdrav plača zelo težko. Tri obličja ima zdravnik. Angelsko, ko ga pokličeš in pride, božje, ko bolniku pomaga in satansko, ko terja nagrado.
Komentira pa jo tako: “Zdelo se mi je, da je bila moja bolezen lahka, toda račun mi dokazuje, da sem bil hudo bolan.
Da, da. Bili ste zelo bolni. Le vaši močni konstituciji se zahvalite, da ste še med nami. In bolnik zajavka, naj gospod zdravnik, za Kristusovo ime, ne pozabi na to, ko bo pisal račun.
Država seveda podpira tako razmišljanje svojih državljanov in jo visoko čisla in neguje – dokler s ama ne zboli!
Rojen je bil črnogorskim staršem leta 1931 v vasi Vitomirica pri Peći, Metohija. Po končani mali maturi je bil leta 1947 sprejet v Sanitetno oficirsko šolo, odsek za dentiste, v Beogradu. Šola se je leta 1949 preselila v Šentvid pri Ljubljani, kjer je leta 1949 končal šolo ter kot oficir in dentist vodil zobno ambulanto v ljubljanski garniziji. Po osmih letih pisanja vlog mu je leta 1957 vojska dovolila redni študij stomatologije na ljubljanski medic inski fakulteti. Fakulteto je končal leta 1963. Štiri leta je bil vodja garnizijske ambulante, nato pa načelnik Stomatološkega oddelka Vojaške bolnišnice in hkrati predstojnik zobozdravstvene službe ljubljanskega armadnega območja, vse do invalidske upokojitve leta 1978.
Leta 1971 je magistriral iz področja ožje stroke, leta 1985 je zagovarjal doktorsko disertacijo, leta 1988 pa mu je bil dodeljen naziv primarija.
Bil je tudi aktivni soorganizator različnih strokovnih srečanj v različnih krajih po Jugosla viji.
Leta 1976 je bil ustanovni član Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, ki združuje zdravnike, veterinarje, farmacevte in izobražence drugih strok; nekaj časa je opravljal tudi tajniške funkcije, bil pa je tudi njegov pred sednik.
Leta 1981 je organiziral Skupnost partizanskih zobozdravstvenih delavcev ter bil njen predsednik do razpustitve leta 1994.
Bil je tudi soorganizator Društva piscev zgodovine NOB na Slovenskem in član odbora. Za časa študija je bil predsednik org anizacije študentov stomatologije.
S pisanjem se je začel ukvarjati že kot dentist. Sprva so bili to članki z različno tematiko. Objavil je nad sto tovrstnih prispevkov v strokovni literaturi in v časopisju.
Do sedaj je napisal 14 knjig – 3 strokovne in 11 proznih del.
Strokovne knjige
Priročnik za bolničarje, 1969. Zobozdravstvena služba v NOB na Slovenskem, 1985 (Kajuhova nagrada). Zobozdravstvo na Slovenskem do leta 1940, 1991.
Prozne knjige
V zrcalu Račnega potoka, 1989. V pajkovi mreži, 1992. Pota njegove mladosti, 1992. Beg iz pekla, 1993. Senator s Sv. trojice, 1993. Profesor dr. Jože Rant, 1995 (priznanje in zahvala Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti, Medikohistorične sekcije SZD in Znanstvenega društva za zgodovino zdravs tvene kulture Slovenije).Bratje Pirnat, 1997. Kirurgovo življenje, 1998. Mož dveh domovin, 1998. Trideset dni med Slovenci v Melbournu, 1999. Glasbenik Stane Habe, 2000.
V Kmečkem glasu je leta 1990 izhajal njegov podlistek Grenka sreča.
Bil je urednik in sourednik številnih zbornikov (druga Kajuhova nagrada, 1985).
Razen članstva v znanstvenem društvu je član Mednarodnega združenja za zgodovino medicine, slovenskega zdravniškega društva, slovenskega zobozdravniškega društva, Sekcije upokojenih zdravnikov SZD, Svetovnega slovenskega kongresa, Celjskega literarnega društva in Kulturnega društva Domžale.
Ureja tudi lokalni časopis “Žejan”.
Sredi jesenskega oblačnega popoldneva leta 1940 se je hiši, kar počez preko travnikov, bližal orožnik. Prihajal je vse pogostejši gost, pred katerim so se umikali tako otroci kot tudi odrasli. Dolga suknja mu je opletala okrog nog, za pasom pa mu je štrlela sablja. Prvošolček Božo ga je nekaj časa opazoval z dvorišča. Z vsakim korakom se mu je zdel večji, kot bi rasel iz zemlje.
Doma pogostih obiskov niso bili vajeni. Oče je vse dni delal na polju, zvečer je utrujen posedal v kuhinji. Kup otrok ga je obdajal, posedali so mu v naročju, ga vlekli za kratke lase in brke, on pa se jim je blažen nasmihal.
K hiši so pogosteje prihajali le strici, mamini ali očetovi bratje, sami ali z družinami. Takrat so otroci imeli velik praznik. Poleg obdarovanja s sladkarijami so se zabavali še ob poslušanju pogovorov odraslih. Posedali s o naokoli in z odprtimi usti vlekli na ušesa vsako njihovo besedo.
Ko je mama skozi okno videla, da se bliža orožnik, je stekla po stopnišču. Oba z Božom sta mu šla naproti. Srečali so se na koncu dvorišča. Orožnik je mamo nekaj spraševal, ona pa mu je na kratko odgovarjala in potiskala sina od sebe, da ne bi slišal njunega pogovora. Boža je bolj zanimala njegova čudna obleka kot pa pogovor. Ko je ujel, da orožnik omenja njegovega najstarejšega brata Miloša, ki zadnje leto organizira skrivne sestanke z m ladimi v vasi in se ogiba srečanja oblasti, se je še bolj stisnil k maminemu drgetajočemu telesu.
Naenkrat je orožnik strogo pogledal Boža v oči in vprašal: “Kaj si ti?” Božo je brez pomisleka odgovoril: “Črnogorec sem!”
Prav tako bliskovito mu je mama primazala klofuto, nato pa ga je objela in ga pritisnila k sebi. Zdelo se je, kot da bo obžalovala svoje dejanje in se mu hotela opravičiti. “Zakaj si me udarila?” jo je potem, ko je orožnik odšel, užaljeno vprašal. “Oprosti, morala bi udariti njega, a nisem mogla drugače,” je odvrnila, ko ga je še vedno tiščala ob svoje suho telo in sta se bližala hiši.
Pred stopniščem se je ustavil pred njo in ponovno vprašal: “Si me udarila zato, ker sem rekel, da sem Črnogorec?” “Ja. Prav zato.” “Ali nista vidva z očetom prava črnogorca?” “Sva.” “Kaj pa sem potem jaz drugega kot Črnogorec?” je užaljeno odvrnil in se postavil pred stopnišče. “Ne pustim te gor, dokler mi ne odgovoriš.” “Tudi ti si Črnogorec. Vendar, če te vpraša orožnik, mu moraš reči, da si Srb. Premajhen si še, da bi vse to razumel,” ga je mati prijela za roko in skupaj sta se povzpela po stopnišču. “Res je, ne razumem te. Toda sedaj vem, kako težko roko imaš,” se ji je nasmehnil in stekel pred njo. Notri je družina nestrpno čakala na mamo in sveže novice. Te so zlasti zanimale Miloša v podstrešnem skrivališču.
Rojen je bil v Celju leta 1980. Doma je v Štorah pri Celju, končal pa je Srednjo poklicno in strokovno šolo v Celju.
Trenutno študira na Fakulteti za gradbeništvo, smer promet.
Pesmi piše iz srednje šole, večno čaka na poletje, pripravljen je na iskanje samega sebe in smisla življenja; nasploh pa išče tudi svojo smer pri pisanju poezije.
SMRT. LEPO IME ZA KONEC. KONEC NEKEGA OBDOBJA – ŽIVLJENJA.
SMRT. VEČNA IN ZAKLETA PORAŽENKA, V BOJU Z ŽIVLJENJEM, KATEREGA ZAČETEK NASTOPI PO NJENEM BREZUPNEM POSKUSU NADVLADE NAD NAŠO BREZTELESNOSTJO.
Posekajo tvoje mlado, življenja polno telo, ko se ovijaš okoli droga in s svojimi čari izvabljaš poželjive poglede, ter vzdihe omamljenosti. Jemljejo si tvoje sadeže, trgajo tvoj ponos, tvojo prihodnost, a ti, ti le molče trpiš …
… in potem te srečam tistega dne, v januarju. V tebi ni več življenja in veličine, le bleda barva v plastični vrečki z rdečim napisom:
STROČJI FIŽOL.
Večer, vročina, lepljiva koža. Spanec je nekje na drugi strani obzorja. Oceani teme in zvezd nad nami. Vonj mesta okoli telesa ti sili v nos in vdaš se, ker si le človek, misljiv, pogrešljiv, nadomestljiv.
Čakaš na spanec, ki je na drugi strani obzorja.
PRIDE ČAS, KO SI MOŠKI NADENE ČRNO KAPO IN SE OZRE V SPOM INE POD NJO.POTEM NOSI ČRNO KAPO, DOKLER MU LASJE NE OSIVIJO. TAKRAT SI SNAME KAPO IN POD NJO SE SKRIVA SREBRNA MODROST. TAKRAT JE ČLOVEKA PREMAGALA STAROST.
RES JE. SO BILE NJEGOVE ZADNJE BESEDE. ZA TEM PA ŠE TISOČ MISLI, KI SO JIH IZGOVORILI NJEGOVI MOŽGANI. RES JE. TO JE ŠELE ZAČETEK POTI. RESNICA JE NAŠLA SAMO SEBE. STUDENEC ŠE NI PRESAHNIL IN VERJETNO NIKOLI NE BO. RIBA JE ODPLAVALA OD STUDENCA K MORJU. TAM JE NJEN CILJ, TAM SO NJENE KOSTI. LE MORJE JE DOVOLJ VELIKO, DA NI PREMAJHNO ZA LJUDI, KI SO BREZ SKRBI. ISKALI SO, DOŽIVELI SO, NAŠLI SO? ZDAJ SE SPOMINJAJO SVOJIH BESED: RES JE.
TISTI TRENUTEK SE JE VESOLJE USTAVILO. ODVRTEL SE JE BARVIT FILM PRETEKLOSTI, OD ZAČETKA ČAS A DO SEDANJOSTI.SLEHERNO MISEL JE PREŽELA SLUTNJA. NI BILO POTREBNO, BILO PA JE NUJNO, DA JE POSLEDNJI ČLOVEK SPOZNAL, DA JE UMRL.
RIBA, KI SE JE IZGUBILA V MORJU, JE ŠE VEDNO DOMA.
I
Tistega dne se je stemnilo. Niti žarka svetlobe sonca niso prepustili oblaki. Na drugi strani ni bilo ne lune ne zvezd. Tema povsod. Zadnje molekule kisika so požirale sveče. V mrzlih sobah strah. Čar glasbe je nadomestila mračna tišina in molitve zagrizenih ateistov. “Kje je ladja odrešitve?” Ne bo je. Človek, ki je prvi pritisnil gumb, je že zdavnaj umrl. Nekaj dni kasneje je umrlo še zadnje bitje na zemlji. Umrla je zemlja, ni več življenja.
II
Po nekakšnem naključju pa se je daleč, v vesolju, na planetu polnem vode, žar ek zvezde zaril v velikomolekulo in ustvaril življenje. Ta planet, za razliko od mrtvega planeta, ne vsebuje težkih in nevarnih kovin. Zametki sonca v njenih vodovjih pa so tako redki, da ne obetajo slabega konca. Rodil se je človek, poln veselja.
Rojena je bila leta 1932 v Loki pri Zidanem Mostu. V Ljubljani je končala učiteljišče. Amatersko se je ukvarjala z gledališčem in režirala nekaj otroških iger. Od leta 1978 piše otroške pravljice, napisane v ciklusih o živalih, ljudeh in pravljičnih bitjih.
Njene igre so predvajali na Radiu Trst in Radiu Slovenija v oddajah Pravljice za lahko noč. Nekaj pravljic je bilo objavljeno v pratiki Mohorjeve založbe, v mesečniku celovške Mohorjeve družbe Družina in dom, lani in letos pa v revijah Ciciban in Cicido.
Do sedaj je izdala knjigi pravljic Božično drevesce, leta 1992 pri založbi Mohorjeve družbe Celje in Zmešnjavo v gozdu, leta 2001 v samozaložbi. Obe knjigi je ilustrirala Marjanca Jemec – Božič.
Bila je zelo huda zima, veter in mraz. “Prav trapasto se mi zdi zmrzovati tu v gozdu,” je nekega dne dejala lisica. “Bistra kot sem si bom že našla delo v mestu. Če me ni v dveh dneh nazaj, pomeni, da sem dobila delo. Pozdravljeni!” je še dodala in vzela pot pod noge.
Vsa premočena kolovrati po mestnih ulicah, kar zagleda velik svetleč napis. “GOSTIŠČE PRI KURJI NOŽICI.” Vzklikne zvitorepka: “Kot nalašč zame.” Vstopi, ter se javi pri vratarju. “Dober večer voščim. Zelo imenitno je tukaj in veliko gostov imate. Morda bi se našla kakšna služba zame. Veste, zelo sem spretna in delala bi samo za stanovanje in hrano.” Vratar jo premeri od gobca do repa, pa pravi:” Ja, imaš pa res srečo. Sobarico potrebujemo. Kar jutri se javi v pisarni, da se pogovorite.”
Zjutraj se je lisička lepo oblekla in – dobila službo. Odpravila se je na delo. Z repom je brisala prah, s prednjimi tačkami držala sesalec, z zadnjo levo nogo prestavljala pohištvo, po desni pa skakljala. Vedno je prva pospravila sobe.
Nekoč je šla mimo vrat sob e 113, kar zasliši hripav moški glas. Ustavi se.“Torej je dogovorjeno,” se sliši iz sobe. “Mario, ti boš jutri na novoletnem plesu ukradel tisti bogati gospe Kurnikovi briljantno ogrlico. Da bodo ugasnile luči, bomo poskrbeli mi …” Zvitorepka je slišala dovolj. Takoj je tekla k direktorju hotela, da ga obvesti. “Kaj naj naredimo?!” je vzkliknil obupano. “Jaz bom ulovila roparja,” ga potolaži lisička. “V moji kosmati buči se mi je porodila odlična ideja. Takoj vam jo povem.” In zaupala mu je svoj načrt.
Vsi so se pripravljali na novoletni ples. Lisica je pomagala gospe Kurnikovi pri oblačenju in občudovala njeno bleščečo ogrlico. Ko sta končali, ji je gospa prijazno dejala: “No, moja draga lisička, sedaj se pa lepo zlekni čez moja ramena in vsi bodo mislili, da imam pravo krzno.” Tako sta se odpravili na ples in vsi so se lepo zabavali. Ko je bilo najbolj veselo, naenkrat ugasnejo luči. Tišina. Nenadoma se zasliši obupno kričanje. Luči zopet zasvetijo in gostje zagledajo lopova Maria, ki drži v roki ogrlico gospe Kurnikove, njega pa lisica z ostrimi zobmi.Policaji so odpeljali tatove, prestrašeno gospo pa v sobo počivat. Lisica – sobarica je bila junakinja večera. Poslali so jo v kuhinjo, naj si izbere, kar ji srce poželi. Tega pa tudi ni bilo malo.
Tako je zvitorepka lepo preživela zimo. Nekega pomladnega jutra pa jo je kar popihala nazaj v gozd.
Gostom hotela je pustila sporočilo:
“HVALA VSEM IN NASVIDENJE POZIMI, VAŠA LISICA – SOBARICA!”
Rojen je bil leta 1950 v Celju, po poklicu pravnik. Do sedaj je izdal tri pesniške zbirke Modre sence (1987) in Tišina samote (1990) ter Sipine življenja (2002). Pesmi je objavljal v reviji Fontana, Primorska srečanja in v celjskih Obrazih. Uspešno piše tudi besedila za znane narodnozabavne ansamble.
Sam pravi, da v svojih pesmih izraža hrepenenja, iskanja, soočanja s svetom in ure bivanja, v katerih je ujet. Neprestano beži v pristan lepote in miru iz sveta krčev in konfliktnosti, v svet o dmikanja in odhajanja, kjer so skriti verzi mehke in spravljive poezije.
Tam ni več vrat. Le še kamenje in prah in bodljikav osat. In veter, ki pred večerom prihaja vasovat.
Ure polzijo v omet sesutega stropa. Ure varljivega upa in brez besed. Le še šepet listov dveh trepetlik.
Tam ni več rok dotik, tam ni več tistih oblik tople domačije.
Zdaj so tam le še čudne sanje steklenih oblakov v samoti zidov in sprhnelih tramov.
Nebo je znova umito. Na jug je veter risal zadnje temne barve. Zadnje kaplje padajo v korito.
Svetloba mehko pada, pada … Z nevidnim čopičem se širi krog modrine, srebrne, zlate niti prepredajo prihajajoč večer.
Konec dneva bo odšel v mrak in noč, polno mesečine.
Vonj narcis, v daljavi več tišine …
Ozare. Konec njive. Plug obrača trudna roka.
Putrih. Vroče čelo. Hladna voda iz potoka.
Za pet brazd je še ostalo nezorane njive. Ni več moči.
Pogled zašel je truden med koprive, obstal je sredi misli in strmel v plug.
Skoraj čas bo. Skoraj tisti čas, ko prijeti zanj bo moral najstarejši vnuk.
I.
Je čas, ko bi le sebi rad lagal, a tebi bi dejal, da iščem neko drugo pot, drugačno, spremenjeno.
Na teh poteh, kjer je vse polno zmot, včasih tudi zamegljeno in kamnov v mozaiku neresnic, več nimam kaj iskati, več nimam kaj ti dati, ker vse je zaprašeno, brez podnapisov “shranjeno”, morda za vedno izgubljeno.
II.
Rad bi obrnil novo stran, a kaj, ko nimam kam, kar mi je še ostalo, da skril bi kakor pes na pol obžrto kost.
Iščem tam, kjer je prostost zakrita pod umazan prt. Zdaj, ko ni ostalo več besed, le nekaj vejic in vprašajev in nekaj pomišljajev, in drobnih pik in črt, pomirjen sem in več z nobenim nisem sprt.
III.
Je čas, ko bi ti rad dejal, da vse, kar sem ti dal v vseh teh besedah, bilo je iz srca. Pošteno se mi zdi in tudi najbolj prav.
Zdaj ti odločaš, kot želiš. Le to te prosim, da mi dovoliš, da grem naprej. Saj veš, da bi iskal še vedno rad nekje in daleč stran in izkopal, kar sem nekje že zdavnaj zakopal.
A v sebi še imam in ti povedati želim, da vse bo še lepo in vse še prav na tisti poti. Seveda, če bom ostal (upam, da te to ne moti) le sam, kot bil sem do sedaj.
IV.
Pa vendar. Greš z menoj? Povabim te, da bi iskala morda nocoj privid vseh skritih še besed.
Premišljaš? Se obotavljaš? No, prav, vseeno hvala, da si prisluhnil mi, čeprav morda za kratek hip. Hvala ti za tvoj pogled na te vrstice.
Odšel bom dalje. Saj nisem kip, da bi ostal zalit v bron za dolgo, dolgo let. Naj iščem še poti resnice, nasmeh, morda še kakšen greh, saj človek sem, in prosim, oprostite, malce še poet.
Srečno novo življenje!
Treba je mnogo miru, da misli svobodno tečejo in gradijo nove zgodbe iz praelementov večnosti. Od pradavnine je zgodba človeškega začetka in spočetka v vseh kulturah in civilizacijah zapisana z velikimi črkami. Tudi na naših tleh. Srečno, novo življenje! Kako dragocen bi bil zapis o kulturi porajanja na naših tleh od nekdaj do danes! Se je kaj spremenilo? In če se je, kaj se je spremenilo?
Rojstva so ohranjala rodove in narode. Ljudje so si od nekdaj želeli potomcev. Svojih, ne posvojenih! Kri pač ni voda. Koliko žena so imenitniki zamenjali, samo da bi dobili naslednika! Dopuščanje moške neplodnosti seveda ni prišlo v poštev. Pa ni bilo tako le med dediči modre krvi, žlahtno gospodo, meščani in izobraženci, ki so predstavljali le peščico prebivalstva. Otroci so bili blagoslov tudi za tlačane, d ninarje, kmete in kasneje proletariat. Koliko pridnih rok so povsod potrebovali!
Razvoj družbe, spreminjanje civilizacijskih norm, pisanih in nenapisanih zakonov sta tudi največji čudež narave – rojstvo – postavljala v različne okvire. Kljub propadu zahodnorimskega cesarstva se je na naših tleh ohranilo precej antičnih družbenih norm.
Ker je bilo rojstvo v času skromnega medicinskega znanja o porodu povezano z velikim tveganjem, ne preseneča dejstvo, da je mistika v polni meri spremljala porodne obrede in so bila udomačena zaklinjanja proti zlim duhovom ob porajanju, proti smrti porodnice, otročnice in deteta. V predkrščanskem času so ljudje verjeli, da so demonske sile krive za neplodnost, težave med nosečnostjo, ob rojevanju in po njem, tudi za smrt plo da ali porodnice. Zato so porodnice varovale božanske zaščitnice, Izida v staroegipčanski in Ištar v mezopotamski kulturi, Artemida in Hera pri starih Grkih. Kateri boginji je bila na našem etničnem ozemlju zaupana podobna vloga? Med bitji iz slovanskega bajeslovja so znane predvsem vile rojenice in sojenice, ki naj bi bile otroku napovedovale srečo, pa tudi zlo. Preminulo porodnico in otročiča je sprejela pod svoje okrilje Morana, staroslovanska boginja smrti. Od prihoda krščanstva v podalpski svet sta vlogo zaščitnice žena v blagoslovljenem stanju prevzeli sv. Ana in sv. Marija. Zaradi nepoznavanja naravnih zakonitosti pri zanositvi, samega menstrualnega cikla, poteka nosečnosti in zorenja ploda je bilo vse dogajanje obarvano mistično, razlage te skrivnosti pa so bile spekulativne, fantastične in celo animistične. Zablode so bile znanstveno pojasnjene šele ob odkritju jajčnih celic in semenčic, neplodnost pa, ki je veljala za sramotno žensko hibo, je dobila znanstvene odgovore šele z odkritjem spolnih hormonov v začetku 20. stoletja. Ohranjeni votivni motivi maternic v slovenskih cerkvah pričajo, da so se neplodne žene priporočale za blagoslovljeno stanje. O zdravljenju” neplodnosti govorijo tudi ohranjeni zagovori iz slovenske ljudske medicine in neuko ukrepanje prizadetih žena, ki so vroče hlebce kruha dajale v posteljo in se nadejale zanositve (V. Möderndorfer). Slovenska etnološka zakladnica je bogata s porodnim zdravstvenim praznovanjem.
Porodni rituali so bili med različnimi narodi različni. Skoraj vsem pa je bilo skupno, da so se pred njimi moški umikali in so to “delo” opravile porodnice same, nagonsko, v samoti, pogosto v domačem hlevu. Porodnicam je bila najdragocenejša izkustvena pomoč. Od nekdaj so jo dajale stare izkušene žene, ki so bile prave babice oz. se jih je prijelo to ime. Pogosto je bilo njihovo znanje silno skromno. Šele v razsvetljenstvu so se namreč pojavile prve babiške šole in učbeniki.
Če je pri porodu prišlo do zapletov, so obstajali različni pogledi na prednost reševanja bodisi porodničinega oz. rojenčevega življenja. Rimski zakon Lex regia je predvideval, da se je umrli porodnici nemudoma izrezal plod, ker bi morebiti še lahko živel. Pot do uspešnega carskega reza je bila neskončno dolga. Drugi zakon Lex cornelia pa je strogo pr epovedoval umetno prekinitev nosečnosti. Nadzorovanje rojstev z naravnimi abortivi (zelišči za krčenje maternice in iztis ploda) so dobro poznale t. i. modre žene, ki so bile dobrodošle v času srednjeveškega umiranja od lakote, med 15. in 17. stoletjem pa jih je inkvizicija kot čarovnice množično sežigala na grmadah. Ko je bilo dete rojeno, je bila materina prva misel: Samo da mi ne bi, da mi ne bi umrl! (K. Destovnik), včasih pa tudi: Kaj pa je tebe treba bilo? (F. Prešeren). Nezaželenih spočetij je bilo namreč veliko, sramote in izobčenja nezakonskih mater prav tako in s tem povezanih detomorov ali “odlaganja otrok” kot opisuje npr. Pregelj v delu Peter Pavel Glavar iz Komende.
Porodna smrt je bila pogosta. Zato je bil v Emoni že od 5. stoletja razširjen krst: otroku so prižgali lučko, simbol življenja, in ga rešili izvirnega greha. Prvo krstilnico so v Emoni umestili v zgodnjekrščansko središče na mestu današnje šole Majde Vrhovnik pri t. i. Nunski cerkvi. Arheologinja Plesničarjeva je 1983 odkrila to kva dratno krstilnico, prekrito z mozaiki, polnimi Salomonovih in malteških križev, kvadratov in cvetov ter z bazenom v sredini. To emonsko starokrščansko središče s krstilnico priča o zgodnjem uvajanju krščevanja med takratne prebivalce. Podatek hkrati kaže, kako hitro se je monoteistična religija krščanstvo, ki je prevladala v Rimu v 4. stoletju, razširila v bližnje dežele.
Dandanes nam je tuje razmišljanje o zgodnji smrti novorojenčka. Medicina si je tukaj resnično postavila spomenik. Ljubezen, prelita v novo življenje, je od nekdaj globoko presunjala človeka. Neponovljivost čudeža rojstva je zaznamovala prav vsa obdobja zgodovine človeštva. Umetnost se je in se oplaja z upodabljanjem motivov materinstva. Srce spontano vztrepeta ob pogledu na mater z otrokom , ozaveščenemu vojščaku se pred njima povesi meč, mimoidoči jima ob njuni stiski ponudi roko pomoči. Mati z otrokom ostaja svetinja tudi za novodobnega človeka. Porodništvo pa najbolj optimistična veja medicine. “Popkovina materinstva” je kot večna vez človeštva.
Rojena je bila leta 1934 v Slovenskih Konjicah, v številni obrtniško-delavski družini; od leta 1961 živi v Celju. Po poklicu je pravnica, delala pa je na Delavski univerzi v Celju, kot turistična vodnica pri celjskem Kompasu, dolga leta je bila tudi napovedovalka na Radiu Celje, nekaj časa pa je vodila tudi pogovore na celjski televiziji. Pisati je začela že v šolskih letih in s prekinitvami piše vse do danes – od priložnostnih pesmi, esejev, črtic , potopisov do dramskih skečev in priredb drugih avtorjev za različne priložnosti. Prispevke je objavljala v lokalnih časopisih in tudi v glasilih delovnih organizacij. Leta 1991 je izdala pesniško zbirko z naslovom Moje tišine, ki jo je promovirala v širši celjski okolici.
Zase pravi, da čuti klic muze, ki jo popelje v pomirjevalno tišino, na pot iz duše v srce, skozi misel do peresa, v toploto, za katero upa, da kdaj zajame tudi njenega bralca.
Toplo junijsko sonce je grelo. V najemniškem stanovanju v kotu sobe, ob oknu, so se v svetlobi lovile sence. Sredi sonca in senc pa je na koncu zakonske postelje stala košara, v kateri je ležal leto dni star dojenček. Iz košare se je slišalo komaj zaznavno žlobudranje in izražalo dojenčkovo zadovoljstvo. Mlada mati se je sklonila nad košaro in v radostnem trepetu so se dvigale drobne ročice in iz našobljenih ustec se je izrazito zaslišalo: ma-ma, ma-ma.
To spontano veselje dojenčka je prebudilo nenavadno radost matere in ju oba ujelo v lepoto dneva. Mati je zavestno doživela ta vzajemni odnos z lastnim otrokom in doumela velik smisel materinstva in življenja. Govorica ljubezni je bila spoznavna in ta je nagovarjala na dobro. Oba sta si želela drug drugega. Dvignila ga je iz košare, ga stisnila ob svoje telo in otrok se je stiskajoč ob mater hotel dotakniti celote – cele. Silil ji je v obraz, v vrat, v lase. Srečno in razburjeno je vriskal. S trepetanjem je silil trepetaje v najtesnejši materin objem. S tem občutkom pa se je hkrati odslikavala vsa lepota sveta, v najčistejši in najpristnejši obliki. V tem hipu je bila dolga neizmernost s trenutkom neskončnega. V občutku so se oglašale melodije, pesem sreče, v čudovitem zelenilu razkošnih krošenj dreves, v vetru, ki šepeče listom, v oblakih, ki vabijo v nebo ptice v naletu, ki so še malo prej prhutale med poletnimi travami in strehami bližnjih hiš, kjer so jih nahranile odvržene drobtine. Toplo julijsko sonce je združevalo vse, ki so znali prisluhniti ljubezenskemu napevu. Čebele so v ritmu plesa iskale obilno pašo. V svoji marljivosti so se prepustile objemu cvetja, živopisnega latja, ki se je medilo in ob vsem si lahko hkrati zaslutil trepet in frfotanje pisanih metuljev, hitenje mravelj, ki so v svoje varno zaledje v notranjost zemlje spravljale svoj dragoceni tovor.
Ta trenutek si lahko zaslutil vso možno lepoto sveta, ki se oglaša z najvišjimi toni. Osrečujoča zavest, da sta lahko mati in otrok ena samo neločljiva dragocenost, so poseben dar. S to enkratnostjo zmoreš vsa poznejša potovanja skozi življenje, ker si ob tej lepoti spoznal, da otrok ni tvoja posest, da je čudotvorni in najdragocenejši dar, ker smeš kot žena rojevati in sodelovati v čudežnem stvarstvu človeškega bitja. In če imaš srečo, da potuješ skozi ta svet o srečujočega simfoničnega oglašanja, znaš življenje vezati na dolžnost; na začetno celoto, ki zavezujoče terja skrb za spočeto bitje. Strežeš mu z varnim zavetjem. Najprej v vsakem posamičnem materinem telesu in pozneje zunaj tega v objemu starševskih rok in sveta, ki ti pomaga pri izoblikovanju v vrednega in dobrega. S tem spoznanjem je življenje vredno.V tem čutenju ni bilo nič posestniškega, le osrečujoča zavest, s katero se odgovorno prevzema dolg iz ljubezni. In zato je bil ta dan tako dragocen, vreden vsega. Dan je bil lepši in daljši od običajnih dnevov. To je občutil tudi dojenček, ki se je v ugodju materinega naročja počutil bolje kot v košari, katere se je rešil. Rešil se je tudi obveznega popoldanskega spanja in v otroškem čebljanju je dosegel ž eljeno ugodje.
Stari hišni zvonec je zmotil ljubkovanje. Marija, deklica, ki je bila pri družini za pomoč, je stekla k vratom in tam je prijazno pozdravila gospa Elica - babica, ki je tudi temu dojenčku pomagala na svet. Z vso prijaznostjo je pokukala skoz i vrata in hitro je stekla po stopnicah navzgor.“A, takole … takole se vidva stiskata in razvajata?” ju je hudomušno in nasmejano nagovorila. “Tako zelo me je zapeljeval z godrnjanjem, da se ga nisem mogla odreči, čeprav bi moral zdajle malo zadremati in zaspati.”“Lepo nama je bilo obema in vse je bilo najino, vse, kar je ustvarjalo to lepoto dneva.” “Dan je zares lep, vendar me k tebi ni prignala ta lepota. Imam težave in bi te rabila za pričo.” “Kaj pa si naredila, so te česa obtožili?” sem na pol šalji vo, na pol zares vprašala.“Ne, ničesar me niso obtožili, le zadolžili so me, da posredujem v imenu zdravstvene in socialne službe in, ker je zadeva zelo kočljiva, rabim prisotnost nekoga, ki je dovolj odgovoren.” “Ti si pa zelo zagonetna, povej, za kaj sploh gre?” “Vaščani iz Bezine so prišli prijavit, da je ena od njihovih sovaščank rodila otroka, za katerega noče nič vedeti in da se tudi ne briga zanj.” “Pa je kaj takega mogoče?” sem zaprepadeno vprašala.. “Je, je mogoče, pa tudi strašno, da se v današnjih časih lahko dogodi kaj takega. Ne vem, s čim se bom soočala, vem le to, če prideva pravočasno, lahko rešiva vsaj otroka.” Nekako prestrašeno in prizadeto sem stisnila k sebi otroka in skozi možgane se mi je boleče oglašala zavest groze. “Seveda, če je tako, bom šla s tabo. Marija, vzemi Matjažka in ga skušaj malo uspavati.” Medtem ko sva se odpravljali, je babica še razlagala: “Sosedje so rekli, da je tako nasilniška, prepirljiva in seveda tudi nedostopna, da ji nihče ne more pomagati. Stike vzdržuje bolj z moškimi, tistimi, ki prihajajo k njej, seveda predvsem ponoči. Vsi vedo povedati, da je večina časa pijana. Pijano začenja, ko nastaja noč, veselje z vriskanjem in petjem. Ko se odločajo za to, kdo bo smel ostati pri njej, pa se sliši preklinjanje in pretepanje, dokler niso nezaželjeni izločeni.”“Ljuba Elica, če je le pol od tega res, je grozno. Mislim, da so malo pretiravali. Pojdiva torej, če misliš, da ti lahko pomagam.” Ljubeče sem predala dojenčka deklici in obe z babico sva se odpravili na po t.
Babica je presenetljivo izbirala bližnjice. Pot se je odpirala zdaj na levo zdaj na desno, po hribu navzgor in spet dalje po ravnini, in spet navzgor. Slikovito so se menjali prizori in kazali v poletni lepoti. Z zanimivimi klepeti sva premagovali pot in kmalu zavili na gozdno pot, skozi Lisico. Ta predel je po končani vojni zloglasno opominjal na zločin s pobijanjem tržanov s Konjic. Sonce je grelo in prijeten veter je vel kot božajoča sapa. “Tu v grapi so jih kar nekaj postrelili…” je začela babic a.“Veliko. Postrelili so jih zaradi kapitala, ki naj bi ga imeli,” sem prizadeto nadaljevala. “Mislim, da to zgodbo o ustreljenih kar dobro poznam. Vselej, kadar smo šli s starši k Lukeževim, nam je mama govorila o grenkih izkušnjah iz tega časa. Moja mat i je vedela povedati, da so jih ustrelili preko sto. Pripeljali so jih tudi iz drugih krajev. To se je izvedelo pozneje. In ko se je zaradi trupel osmrajala voda, ker je ta hrib poln izvirov in ponikalnic, so ljudje opozarjali na pokopana trupla in smrad ter izsilili prekop ustreljenih. Prekopavali so jih nemški ujetniki, z navadnimi krampi, da so z njimi zadevali ob trupla, ki še niso popolnoma okostenela. Prepeljali so jih v neznano. Strašno! Ta Lisica bi imela kaj povedati.“ Vse to je povedala skoraj v eni sapi.Elica, je globoko vzdihnila: ”Groza, da lahko ljudje kaj takega počenjajo. Vojna … ta hudičeva vojna je pokazala, da je lahko človek živ hudič,” je jezno zaključila babica.
Pot navzgor sva prehodili v tišini. Dotaknila se naju je groza. Iz mene so silili spomini, saj je skrivnostna hosta oživela še druge podobe iz tega povojnega časa. Po osvoboditvi so zaprli tudi mojo mater. Pripor naj bi si zaslužila zaradi štirih sinov, ki so bili v nemški vojski. To, da je preko Lawričev, Wuserjev, Wagnerjev in Zotlnov zalagala partizanski tabor preko Lukeževih, ni hotel nihče vedeti in priznati. Skoraj čudežno prisoten partizanski major Nac iz Lukeževe družine je po naključju izvedel, da je med priprtimi tržani tudi moja mati in jo rešil. Celotna skupina je bila pripravljena za ustrelitev in bili so odvojeni od ostalih. S filmsko naglico se je v spomin prikradla še zgodba o stražarju, ki je brez sorodstvenih vezi imel isti priimek kot mati. Ta človek se je izučil pri očetu čevljarju in skupaj s svojim dedom je bil deležen kar veliko dobrot naše družine. Z nekaj meseci partizanovanja, tik pred koncem vojne, je postal stražar v zaporu. Bil je krut in oblasten. Ko je družina iskala možnosti, da bi materi v zapor poslali malo juhe, da bi se okrepila - tega ni dovolil. Snahi je ob eni od takih prilik pred očmi zlil juho po tleh. Veliko tega sem slišala od matere. O vseh teh dogodkih so veliko govorili pri Lukeževih. Ta vrli in vdani stražar si je nekaj let pozneje sodil sam in se blizu doma obesil na drevo.
Sonce se je umikalo proti zahodu in med gosto poraslim smrekovim gozdom so kdaj pa kdaj zažareli topli žarki. Navkljub temu je bila pot samotna in turobna. Neenakomerno so drseli koraki in kdaj pa kdaj si zaslišal, kako so pod nogami zapokale veje in ko se je v medli svetlobi popoldanskega sonca spet odprl pogled na jaso in domačije. Spet sva se počutili varnejši. Pod nogami se je udirala mehka mahovna podlaga. “Oh, ta Lisica. Hvala bogu, da jo je konec. Nisem strahopetna, toda če samo pomislim, kaj vse se je na tem koncu dogajalo med vojno, me zmrazi.” “Vidiš, tam so prve hiše - tista, na najvišjem hribu naj bi bila Kolarje…” Namenoma ni hotela nadaljevati s priimkom. Vse je bilo tako nenavadno in skrivnostno. Tudi jaz nisem silila, da mi pove ime domačije, k amor sva bili namenjeni.
Še malo v hrib, mimo sosedovih in s pospešeno hitrostjo sva z vso zanesljivostjo krenili k pravi hiši. Samo za hip sva se ustavili in zadihano hodili naprej, druga za drugo, med grmovnicami, hlevom, gnojno jamo, nepokošeno in poteptano travo, med polomljenimi vilami ter drugim orodjem, med polomljenimi vozovi, koši in košarami, ki so ležale razmetane po celem hribu okrog hiše, brez reda. Skoraj vse je bilo zanemarjeno, neurejeno. Ostanki slame, iztrebki gnoja in blata, ostanki posušenega sena so ležali povsod in krasili nastavljeno kramo, ki jo je tu in tam pokrivala že pajkova mreža. Iz ozadja hleva se je oglašalo mukanje lačne krave. Kokoši so udomačeno pritekle in opozarjale nase, da bi dobile zrnje. Vse je vpilo po gospodarju, ki ga ta domačija ni poznala. Človeška beda se je tukaj pokazala v najbolj pristni podobi. Hudo osamljeno in zavrženo so živeli na tej domačiji. Nisva se še soočili z lastnico te posesti. Očitno je bilo, da je bila ta ženska skupaj z zemljo zavržena in če je zares rodila otroka, se je ta porajal iz sle po moškem telesu v ženski, ki prav gotovo ni hotela biti mati. To je postala po sili razmer, ko se je dajala in ko so jo jemali - ko so ji vračali pijanost za pijanost - brez ljubezni, brez odnosa, ki bi zavezoval s kakršnokoli odgovornostjo. Prijaznost tega sveta tukaj ni bila povezana s človekom. Vrata v hišo so bila na široko odprta in razkošje zanemarjenosti se je odkrivalo, ko si stopal proti hiši. S prvim korakom v hišo so te sprejele umazane in obledele stene, umazane podnice in prah ter kiselkast vonj po vinu je silil v nosnice.
Ta osamela tišina se je oglašala in potrjevala, da je z vinom napojena ženska v resnici stregla zgolj nagonu, bolno z vsemi razsežnostmi. Pogled je kazal izgubljeni smisel za življenje, še v hujši podobi kot je to predstavil kmet, ko je prijavljal rojstvo in potrebo za pomoč. Sonce in hlad sta hkrati spremljala najine nadaljnje korake v hišo. Ta hladna bolečina je stiskala srce.
Na glas, skoraj obe hkrati sva z neko jecljavostjo klicali v navidezno prazno hišo: “Dober dan… kaj ni nikogar doma? Dober dan,” je Elica ponavljala glasno. Nič! Ničesar se ni oglašalo in nič se ni zgodilo. Tišina je postajala iz trenutka v trenutek bolj grozljiva. Čutili sva, kako se nama približuje groza. Neoblikovano zlo tiči tu, v nekem kotu te hiše. Morali sva s pogumom naprej. Morali sva do ženske, ki naj bi bila v hiši. Spet sva pričeli s pozdravljanjem. Nič. Slišal si samo svoj lasten glas. Elica je z vso odločnostjo babice stopila naprej. Previdno, še vedno obzirno, sva šli v smeri nakazane odprtine vrat. Skoraj v temi se je kazala še ena soba. Štibelc … morda je tam ?
Tokrat se je zaslišalo komaj slišno drsenje blaga po lesu, za tem stopinje in rahlo cepetanje otroških nog. Na pragu pred izbo je pristalo bosonogo dete, fantič, star približno pet let, v raztrganih, čudno velikih hlačah, z manjšimi in večjimi luknjami in raztrganinami. Levi in desni krak hlačnice je povezoval cunjasti pas, da so na nežnem fantiču bingljale hlačnice, povezane iz leve v desno preko ramen. Bile so zategnjene visoko preko pasu in raztrgana srajčka je dopolnjevala to otroško oblačilo.
Za hip smo se vsi trije spogledali in se ocenjevali. “Dober dan, fantek,” sem ga nežno nagovorila. Gledal me je nemo. Še enkrat sem ponovila in nadaljevala: “Kje imaš mamico?” Tiho je strmel vame in šel z rokco preko umazanega ličeca in obrisal svečko, ki mu je silila iz nosa. Ocenjeval je najino prisotnost ter naju ogledoval. Zdaj, ko smo se navadili drug drugega, smo morali popravl jati svoje lastne prvotne vtise. Otrok je gledal v naju manj preplašeno in iz cunj je silila prava angelska lepota. Ko je odprl oči in potegnil veke navzgor, goste, temne metlice trepalnic so odkrivale sinjino modrih otroških oči, svetli kodrasti lasje pa so ovijali glavico kot pri baročnih angelcih.“Pojdi naprej, jaz bom pri otroku,” sem rekla Elici. Sklonila sem se povsem blizu, potegnila otroka na kolena in oba sva občutila blaženost tega trenutka.
Prameni sonca so silili v hišo. Otrok se je stisnil v ponujeno naročje in zadovoljno sprejemal ljubečo dobronamernost. Previdno sem segla po njegovi rokici in nekaj trenutkov sem jo božajoče stiskala. Drobni prstki so se stisnili v dlani, kljub temu pa ni odgovarjal na zastavljena vprašanja. Strpno sem čakala in iz torbice potegnila robček ter mu obrisala obrazek. Ves se je prepustil ugodju. Razmajana klop je bila blizu, vendar stisnjena ob mizo, zato sva ostala v prvotnem položaju. Trdovratno je zadrževal glas, ob tem pa ponujal neizmerno milino.
V tem izrazu se je ponujala lepota neba in zemlje, skoraj nekaj božjega. Znotraj v sebi sem čutila, da se naju je obeh dotaknilo nekaj nenavadnega.
Bog sveta, v katerem živi v osamljeni zavrženosti otrokova mati – sveta ni zapustil. Le kako bi sicer ta otroški biser preživel v tej ogabni grobosti. Ta otrok je bil ogenj, ki je ogreval ta dom, ki so se ga vsi izogibali in mu pokazali hrbet. V to razglabljanje in miselno razkošje se je oglasila Elica.” Prosim, pridi sem. Hitro!” Glas je izražal stisko. Nežno sem se dvignila z otrokom in z njim stopila v izbo, kjer je bila Elica. Majhna, temna sobica z enim samim malim oknom je bila zapolnjena z velikansko posteljo. Ob steni navzgor je v posteljni dolžini slonela ploskev, s katero so iz postelje naredili mizo. Takš no posteljo so imenovali “tafelbett”. To je bila postelja z dvonamensko uporabo - ponoči za ležišče in podnevi za mizo.
V tej stari velikanki je ležala do nezavesti opita ženska - naključna mater, ki je med in pod nogami v komaj opaznih steblih slame imela nedavno rojenega otroka. Otrok je bil rešen samo popkovine. Slaboten videz ni kazal, da bi bil deležen materinih prsi. Komaj zaznavno dihanje pa je kazalo znamenja življenja.
Groza in stiska naju obeh je silila do duše, toda čustva so morala v ozadje. Morali sva rešiti otroka, ki je še komaj živel. Rahlo sem odložila fantiča in ubogljivo sledila babičinim ukazom. “Jaz bom razklenila ženski noge, ti pa previdno dvigni in potegni otroka izpod nog.”
Spretno ji je dvignila mlahave ude in ženska je v prisilnem premikanju telesa spuščala nezavedne glasove. Segla sem po otroku, ga dvignila, podržala v rahlem dotiku z licem, da bi ga ogrela in začutila bitje srca in življenje. Delali sva hitro in razumno. Ko sem otroka držala v rokah, sem ugotovila, da je d eklica, da je popkovina večkrat previta z nitjo, brez zaščitne gaze, da je odvečna popkovina bingljala kot tulec, ki je bil na silo odtrgan od maternice.
Ženska v postelji se je rahlo premikala in godrnjaje mahala z rokami. Majhna, slabotna deklica je komaj opravičevala človeško bitje. Očitno je bilo, da tega otroka materine prsi niso niti za hip ogrele. Babica je iz mojih rok vzela otroka in ga zavila v edino plenico, ki jo je imela v babiški torbici.
“V torbi imam nekaj razredčenega zdravilnega mleka. Poskusila ga bom previdno z žličko spraviti v usta, da otrok dobi vsaj nekaj hrane. Upam, da bo deklica po kapljicah sprejela vsaj nekaj od tega. Ti stopi do sosedov in poprosi, da prevzamejo fantka, ker bomo deklico nesli v zdravstveni dom, ker otrok tu kaj ne more preživeti. Dokler se mati ne strezni, je vsak razgovor neprimeren, za otroka pa mineva usodni čas, ki ga rabi za preživetje.”
Ubogljivo sem se obrnila in vzela fantka spet v naročje. Nemočno se je privil v moj objem in čutila sem, da bi ga rad zadržal še dolgo.
Sosedje so sedeli na klopi ob hiši in čakali. Ves čas so strpno čakali na razplet, zdaj pa je iz njih nezadržano planilo: “Je otrok živ?” “Je! Res še komaj živi, saj ga je skoraj zmečkala in nič ne kaže, da ga je sploh hranila.” S fantkom v naročju sem nadaljevala. “Punčko bova odnesli v zdravstveni dom, tukaj ne bi preživela. Za fantka bi prosila, če bi pazili nanj. Jutri bo prišla babica in bo opravila vse, kar je potrebno za otroka.” Težko sem govorila o tem. Ves dogodek me je tiščal, bolečino sem čutila globoko v duši. “To sem tak in tak pričakoval. Saj je kar naprej pijana kot krava,” je poln srda izdavil kmet. “Saj je dobro, da še je pijana, drugače se ji tak ne da pomagati, tudi otroku ne, ki sem nam smili. Uboga je tudi žvad. Ona je hudičevka, trdoživa in žleht. Duše tak nima! Pri vsej bogatiji je skrbela samo za rit in pijačo. Ta jo bo tudi dotolkla. Med vojno je cele noči sprejemala “dede”; zdaj partizane, zdaj Nemce. V večnem strahu smo čakali, kaj nam bo iz hudobije zakuhala in kdaj nam bo kdo podtaknil ogenj in zažgal domačijo. Potem je prišel ta “pjebek”. Z Nemcem ga je imela. Nekaj časa je izgledalo, da se bo umirila in pobrala. Nemci so odšli, partizani so nas osvobodili in mladi “pobi” so zavohali psico in gonja se je spet nadaljevala.” Kmetica ga je ves čas mirila z rahlim brcanjem v noge, slednjič pa je nestrpna in v zadregi dregnila v komolec kmeta. “Tak, oča, nehaj! Gospe tako govorjenje ne zanima.” Ubogljivo in spravljivo se je sklonil. Roke je sklenil nad kolenom in se spet sunkovito zravnal. ”Hanzek, boš ostal pri nas?” je nagovoril otroka. “Boste za punčko našli kakšne dobre ljudi … starše in dom …” je nadaljevala kmetica. ”Bog pomagaj tem ubogim otrokom!” “Če bo trezna ali pijana, bo podpisala, samo da se otroka znebi,” je skoraj jokajoče opozorila kmetica. “Pila bo, pila, dokler ne bo crknila,” je spet jezavo zatrdil kmet. Otrok se je nežno izvil iz mojega naročja in se zrinil med oba starca. “Hvala vam!” Babica gotovo že nestrpno čaka, sem pomislila. Še enkrat sem pobožala otroka, oddala babičin naslov, da bodo lahko povedali, kje je otrok. Urno sem odkorakala nazaj v hišo in ob “štepihu” sem zagledala prazno steklenico. Z vedrom sem zajela vodo, splahnila steklenico in jo napolnila ter jo odneslo v hišo, da bi vodo lahko uporabila porodnica.
Elica je bila že zares nestrpna. Trudila se je, da bi ženski dopovedala, da bo otroka nesla v dolino, v zdravstveni dom, da se bo jutri vrnila z uradno listino, da bi otroka dali nekam v oskrbo, ali pa da bi jo kdo posvojil. Ženska se je komaj premikala, ob tem z izbuljenimi očmi strmela v prazno, kdaj pa kdaj pa je izgubljeno uprla pogled v babico, ki se je trudila, da bi se vsaj malo pogovorili. Toda povsem onemogla ni bila sposobna misliti.
Babica ji je napisala na uradni dokument zdravstvenega doma svoj naslov in listek položila na zraven stoječo pručko. V moji odsotnosti je punčko položila v babiško torbo, založila otroka s plastmi vate in utrdila odprtino, da se torba ne bi zaprla. Takšno je naslonila na trebuh, da bi pri hoji neprestano kontrolirala dihanje. S tem zlatim tovorom sva šli iz hiše. Trdo in težko soočanje s trpko nenavadnostjo naju je utrudilo, še zlasti boleč pa je bil pogled na malega Hanzeka, ki je sprejel, da mora ostati v materini bližini. V modrih otroških očeh so se lesketale solze. Žalost se nas je dotaknila vseh, ko smo si ponudili roke v slovo. Sunkovito sva se morali odtrgati od obeh sosedov. Fantek je še enkrat stegnil roko proti meni, ponujal drobne prstke. Izpustila sem jih iz rok, zajokala na glas in se na silo oddaljila. Otrok je nemo gledal za nama. Bog ve, kaj se je ta hip motalo v njegovi ljubki, kodravi in žalostni glavici. To slednje je terjalo več, kot sem zmogla! K tej bolečini sva lahko dodali samo še molk.
Za sabo sva že imeli nekaj kilometrov poti. Spet sva se začeli pogovarjati. Elica je predlagala, da se na pol poti malo ustaviva.
Kmalu za tem so se ob poti ponujali trije štori, prikladni za sedenje in tudi za dragoceni tovor. Babiško torbico skupaj z otrokom sva položili na štor in šele sedaj, ko sva uprli pogled v otroka, sva se zavedali, kakšno odgovornost sva si naložili. Zrli sva v deklico, šibko, komaj živo, ki je v vsem drgetanju vendarle kazala življenje in opozarjala nase. Dete je stresalo rokice, kakor da bi hotela zaobjeti svet. Deklica je odprla oči in izpod veke se je pokazala krvava sled na očesu, katero je najbrž povzročila slama. To je bilo edino vidno znamenje, ki jo je spremljalo na pot življenja, kot spomin na pijano mater, ki jo je rodila.
Babica je povedala, da je otroka umila z rahlo alkoholno vodico, razkužila celotno telesce, predvsem pa oskrbela nezaščiten popek.
Strmeli sva v dekletce in vsaka zase iskali razlago za celotno dogajanje tega dne. Obe sva si bili edini, da je dekletce čudežno preživelo. Jaz sem razmišljala o tem na glas: ”Moj Bog… da je deklica v teh razmerah preživela je več kot sreča….” Razmišljala sem, da je moral obstojati poseben razlog, da se je ohranilo to življenje. Razmišljala sem, da mora biti to dejanje v božjem načrtu, ki si ga ljudje ne znamo razložiti. Mar ni božji načrt tudi v tem, da nam je v svoji neskončni milosti in modrosti podaril to težko, vendar dragoceno izkušnjo. Ko sem na to razmišljanje opozorila še Elico, se je nasmehnila.“Ja! Lahko bi rekli tako… Ja, lahko bi rekli tako…” je ponovila. Babica Elica je na strokovnem področju imela nič koliko dragocenih izkušenj. Znala je razumeti vse in slednjega. Toda verna ni bila in je rekla, da pač ne more verovati; bila pa je tako toplo - človeška. “Bojim se, da bom težk o obvladovala formalnosti in upam, da bom našla dobre starše?!”Zdaj sva se v nošenju otroka zamenjali. Prevzela sem dragoceni tovor in hiteli sva proti domu, kjer naju je čakalo še toliko dolžnosti. Hiteli sva in skozi gozdno pot Lisice sva zdaj nosili življenje - dragoceno življenje deklice, ki bi brez najine pomoči umrla. Vse moje v meni me je navdihovalo za hvaležnost Bogu. “Deklico bova najprej odnesli v zdravstveni dom, poklicali zdravnika, in če bo vse v redu, bi te prosila, če bi to noč prevzela skrb za deklico. Vse bom uredila, vem. Če mi boš vsaj še nekaj dni pomagala, ker punčke ne morem pustiti v ordinaciji, pa tudi zraven je ne morem nositi po vseh uradih …” “Seveda bo pri meni. Priznam pa, da me je strah … punčka je tako slabotna, če se ji ka j zgodi…? In…”“Naša Marija je komaj sposobna skrbeti za našega otroka, pa je star že eno leto … Ne razumi me napak. Strah … Strah je prisoten, ker sva polno odgovorni za tega otroka.“
Najino pot domov je spremljalo sto in sto drobnih vprašanj. Z otrokom sva prišli v zdravstveni dom. Poklicali so odgovornega zdravnika, do njegovega prihoda pa se je v ordinacijo nagnetlo cel kup ljudi: sestre popoldanske ambulante, pacienti, snažilke - vsi, ki so se v tem trenutku zadrževali v stavbi. Vest o vsebini v babiški torbi se je hitro razširila na vse strani. Vsak je hotel zadovoljiti svojo radovednost. Stara snažilka Pepca pa je stala ob strani in gledala v deklico, ki jo je babica Elica položila na premično posteljo v ambulanti. Razprtih oči je strmela v naju in se čudila: “Kar tak’le ste prinesle otroka? In… mati vaju ni ustavila… ga ni hotela?” “Prav sklepate, Pepca!” se je oglasila Elica. “Ga boste vi vzeli … posvojili? ” je hotela vedeti snažilka. “Ne, Pepca. Ko bo za otroka urejeno vse potrebno, ji bomo poiskali poštene in dobre krušne starše!” Ta odločen odgovor je navzoče odvrnil od izpraševanja. Prostor se je počasi praznil in v mraku sva ob otroku - ob deklici, ki ji je bilo življenje namenjeno, čakali na zdravnika.
V epilogu te resnične zgodbe še nekatera dejstva. Babica Elica je v nekaj dneh, v kar najkrajšem času uredila vse potrebne pravne formalnosti - z državo in materjo, ki se je otroku odrekla. Skoraj štirinajst dni sva z vso odgovornostjo obe trepetali za deklico. Zatem je dobila ljubeče starše, ki so imeli vse pogoje, da so otroka z ljubeznijo prevzeli in razvajali. Krstili so jo z imenom Andreja. Deklica je rasla iz otroka v dekle in v žensko, ter krušne starše velikokrat žalostila s podedovanimi lastnostmi po materi. Navkljub temu je bila deležna vse ljubezni. Še več … za krušno mater in očeta je bila dar Boga. Do njune smrti je Andreja živela v ugodju in veljala za lepo, črnolaso dekle, ki je znalo biti dobro in znalo biti zlobno. Poistovetila se je z obojim: s svojo materjo, ki jo je rodila in s svojimi krušnimi starši, kjer je dobila največji delež ljubezni.
Upati smemo, da se je Andreja naučila sprejemati in dajati ljubezen, da jo bo v polnosti dajala tudi svojemu otroku, s katerim živi v Celju.
|
Verantwortlich für den Inhalt dieser Seite ist ausschließlich der
Autor dieser Homepage, kontaktierbar über dieses Formular!